Točno vem, kaj sem počela na današnji dan pred 21 leti. Noč prej je bila nemirna, komaj kaj sem spala. Jutro pa je bilo čarobno …
Novozapadli sneg je čez noč pobelil razgled z okna in iz zvonika šentpetrske cerkve se je svečano oglašal zvon in vabil k zgodnji nedeljski sveti maši. Ob moji postelji pa je spal najlepši otročiček na svetu – moja prvorojenka.
Rodila sem ob uri, ki bi ji komaj že lahko rekli jutranja. Porod je bil lahek in zelo hiter. Z obema – menoj in hčerko – je bilo vse dobro. Mož se je sredi noči poslovil in presrečen odplesal domov, jaz pa sem opazovala novi obrazek, na katerem sem prepoznavala drobce podob svojih in moževih sorodnikov.
Kaj te čaka, deklica moja?
Prelepa je bila. Zdi se mi, da sem prve tedne izkoristila vsak možni trenutek, da sem jo gledala. Spomnim se gubic na zapestju in križkov, ki sem jih dajala na mehko nebogljeno čelo. Spomnim se, kako sem jo previjala in ji želela vse nežnosti tega sveta podariti za vedno.
Kako močna je v tistih prvih mesecih želja, da bi zmogel otroka za vselej zavarovati pred vsem, kar bi ga lahko ranilo. Mamino naročje je mehko, varno, toplo, svet zunaj pa pogosto krut in mrzel. »Kam te bo vodila pot iz mojega naročja?«
Prvi udarci najbolj bolijo
Nikoli ne bom pozabila trenutka, ki je prišel v življenju vsakega od najinih otrok, ko je njihov pogled govoril: »A tako je to. To je torej življenje. Tukaj čez ti ne moreš, jaz pa še ne znam. In me je strah.«
O, kako bolijo starša prvi neuspehi, prve zafrkljive besede, prvi udarci, prve bolečine in krivice, ki jih prejme njegov otrok. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ki je prišel v življenju vsakega od najinih otrok, ko je njihov pogled govoril: »A tako je to. To je torej življenje. Tukaj čez ti ne moreš, jaz pa še ne znam. In me je strah.«
Uspehi pa so neprecenljivi
Uspehi, veselje nad doseženim, otroška sreča pa je po drugi strani tisto, kar me je kot mamo najbolj veselilo. Vsak otrokov dosežek mi je pomenil vsaj toliko, kot bi bil moj.
Prvi koraki, prvi plavalni zamahi, prve lepe ocene, prvi takti na violini. Pa prvi prijatelji in druženje z njimi. Prve samostojno narejene palačinke. Prve skavtske zaobljube. In kako ponosna sva bila z očetom ob prvem zavzetem boju za pravičnost in poštenje.
Leta pubertete
Z mojo, danes enaindvajsetletnico, ni bilo prav naporno, čisto enostavno pa tudi ne. Iskala je svojo podobo, oblačila nogavice različnih barv in višin, si izdelovala uhane iz sponk za papir, perlic in fimo mase, zjutraj stresala slabo voljo, ker smo si jo drznili zbuditi za v šolo, kregala se je z bratom in sestrama »za oslovo senco«, iskala bližnjice … je pa vsa leta z veseljem sprejela križ na čelo ob večerih in objem ob posebnih priložnostih. In upala se je izjokati, ko je kdaj še posebej bolelo. Že kar nekaj let zna tudi povedati, da ima naju z očetom rada.
Občudujem to zorenje in čutim, kako moja zvezda ugaša, nova pa začenja vse močneje žareti. Bog te blagoslovi tudi v tvoji odraslosti, deklica moja.
Mladenka na meji odraslosti
Prebila se je čez pasti srednje šole. Iskala je svoje mesto v svetu odraslih. Spraševala se je, s čim bi si lahko zaslužila sredstva za svoje samostojno življenje, šla čez lepoto in bolečino prve zaresne ljubezni. Oblekla je svojo čarobno obleko za maturantski ples, kuhala na skavtskih taborih. Naredila je šoferski izpit in prvič volila. Pestovala je svojo najmlajšo sestrico in se ob njej učila potrpežljivosti. Spopadla se je s pomanjkanjem časa in trdim delom. Še tretjič je zamenjala vse telesne celice in vstopila je v 22. leto življenja.
Danes je tukaj
Danes je še tukaj. Čutim pa, da je pa vse bližje tudi dan, ko bo povsem razprla krila in šla. Gledam mlado žensko in se veselim njene lepote. Veselim se, da ta lepota ni samo zunanja. Zna se zelo lepo obleči in naličiti, zna pa biti tudi dobra, srčna in pogumna. Občudujem to zorenje in čutim, kako moja zvezda ugaša, nova pa začenja vse močneje žareti.
Bog te blagoslovi tudi v tvoji odraslosti, deklica moja.
Oglejte si tudi:
Dr. Katarina Kompan Erzar: “Kako bo otrok razvijal sebe in svoj potencial, je odprto do konca”
Dr. Andreja Poljanec: Kako najstnici pomagati, da sprejme in vzljubi svojo notranjost in zunanjost
Dr. Miha Rutar: “To, da otrok odide v svet, je za starša največja zmaga!”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!