Ko ne znamo sami reči »NE«, naredi to za nas naše telo

Foto: Shutterstock

Pomembno se je naučiti poslušati svoje telo. Vsako človeško telo »govori«, zato je pomembno, da spoznamo in se naučimo upoštevati jezik svojega lastnega telesa.

Vsakič, ko naše življenje skrene s »prave poti«, bo telo spregovorilo. Sprva tiho in blago, morda z blago bolečino, kot na primer z rdečo liso, podobno ekcemu, ali z blagim glavobolom. Če tem drobnim znakom ne prisluhnemo, bo spregovorilo glasneje. Morda se bodo pojavljali redni prehladi, ki se bodo zapletali ali razvili v resnejšo bolezen, ki lahko celo sredi poletja brezkompromisno zahteva prekinitev obveznosti in počitek.

Naše telo vsako neravnovesje v našem načinu življenja razume kot velik stres.

To ne pomeni, da ima vsako bolezensko stanje vzrok v našem pretiravanju. Vedno bodo obstajale zdravstvene težave, za katere nimamo nobenih razlag. Dejstvo pa je, da naše telo vsako neravnovesje v našem načinu življenja razume kot velik stres, ki odpira vrata sekundarnim posledicam in psihološkim alarmnim zvokom, ki jih neradi jemljemo zares.

Revija Psychology today je pred kratkim opozorila na ta problem in izpostavila primer naraščajočega števila mladih ljudi, ki so zboleli za sladkorno boleznijo tipa 2. Zdravniki vzrok te bolezni, ki je le ena od mnogih sodobnih alarmov neuravnovešenega življenja, pogosto iščejo v stresnem delu, ki od človeka zahteva vse, kar lahko da, in še več. Edina prehrana, ki jo dopušča kratek čas odmora, je največkrat na hitro zaužito kosilo ali kakšna druga oblika hitre prehrane. Celo šibko kronično pomanjkanje spanja vzpostavlja t. i. pre-diabetično fazo.

Mora naše telo res zboleti, da dobimo dovoljenje za sprostitev, za veselje? Nam mora res šele bolezen odvzeti lažni občutek krivde ob zavrnitvi nove zadolžitve, le bolezen dati dovoljenje za to, da si vzamemo trenutke zase, za odnos s svojim so-zakoncem, sproščeno igro z nagajivim petletnikom, za trenutke molitve in duhovne hrane, za sanje, ki so zakopane pod tono obveznosti, ki izgledajo najpomembnejše?

Nehote smo se naučili preslišati vse bolečine in krike telesa, ki zahteva spremembo položaja.

Delo sodobnega človeka je največkrat vezano na elektronske naprave, kognitivne procese, ki zahtevajo večurno sedenje. Nehote smo se naučili preslišati vse bolečine in krike telesa, ki zahteva spremembo položaja. Koliko od nas še vzame zares bolečino hrbta po večurnem sedenju za računalnikom? Nam delo dopušča spremembo, ki jo zahteva in prosi naše telo? In če je ne, postanejo tablete proti bolečinam naš edini izhod? Velikokrat so le sredstvo tišanja te izredno pomembne govorice telesa. Vendar le za določen čas. Telo pomni vse in ne izpušča. So kot nekakšen izklop mikrofona, da telesa ne slišimo, kar pa ne pomeni, da tudi zares preneha kričati. Zahteva, da se v življenju naučimo postaviti hierarhijo vrednot, kar neizogibno zahteva, da se naučimo »reči ne«.

Večina nas rada reče navdušen »ja« mnogim stvarem, toliko bolj, kolikor dlje so oddaljene od današnjega dneva, le malokrat pa se zares ustavimo in ocenimo, ali je vse to tudi potrebno in ključno za naše življenje. Ali je skladno s tem, kar res potrebujemo?

Pogosto se tudi zgodi, da si po napornem in utrujajočem tednu, ko »nismo smeli« prisluhniti potrebam telesa, privoščimo drugo skrajnost – vikend poln obiskov prijateljev, zabav, izletov in sprostitev, ki to sploh niso več, temveč prinesejo le novo preobremenjenost in utrujenost. Zmoremo prisluhniti in zaupati telesu, ko nam govori, da je preveč, da potrebuje besedico »ne«? Lažje oprostimo prijatelju, ki zavrne naše povabilo takrat, ko pove, da bolj potrebuje nekaj miru in časa za tišino, ali takrat, ko pove, da je zbolel in ne more? Enako nasilni sodniki smo postali tudi sami sebi.

Naj nam bo torej govorica našega telesa odslej močnejša spodbuda k tehtnemu razmisleku vsakič, ko moramo sprejeti novo zadolžitev, pa če je še tako mikavna in oddaljena od današnjega dneva.

Naj nam bo torej govorica našega telesa odslej močnejša spodbuda k tehtnemu razmisleku vsakič, ko moramo sprejeti novo zadolžitev, pa če je še tako mikavna in oddaljena od današnjega dneva. Postavimo si prioritete v življenju. Ne moremo narediti vsega, ne glede na to, kako zelo to pričakujejo od nas ostali in ne glede na to, koliko občudovanja bi pri tem prejeli.

Pravo zadovoljstvo na koncu prinese notranji mir, skladnost ter upoštevanje govorice našega telesa, ki iskreno pove, kdaj si želi besedico »da« in kdaj prosi za besedo »ne«. Naj ne bo prostor zanjo šele v bolezni.