Vsaka oseba živi trenutke notranjih bojev in konfliktov. Da se prebijemo skozi, je včasih potreben pravi napor. Kako to narediti s čim manjšim vplivom na partnerja?
Konflikt, ki ga živimo v sebi, ima lahko vzrok v medosebnih odnosih ali pa korenini v naših osebnih stvareh, velikokrat je povezan z deli nas samih, ki jih potiho ali na glas zavračamo.
Pomembno je prepoznavati tudi tista obdobja našega življenja, v katerih se znajdemo pred težkimi odločitvami, pred težavami, ki jim, vaj zaenkrat, ne vidimo rešitve. V notranjosti človeka sta takrat navzoča skrb in stiska. Zato je takrat dobro nekoliko bolj zavestno »potrpeti s seboj« in biti do sebe bolj nežen in sočuten. Za pomoč ob tem lahko prosimo tudi svojega soproga ali partnerja, ki nas v vsem tem lahko najbolje razume. Prav pot nežnosti in »potrpežljivosti« je tista, ki najhitreje prepreči prenos notranjih konfliktov na medosebne odnose.
Pogosto pa se zgodi, da nas prav ti notranji osebni konflikti, katerim ne namenimo dovolj prostora ali jim namenimo preveč napačnega prostora, naredijo nedostopne, osorne, zadirčne in pikre. Zagotovo to najhitreje občuti soprog, ki lahko v takih razmerah kaj hitro postane »krivec za vse«. Med obema nastane nov konflikt, le-ta pa notranjo stisko še dodatno poglobi. In začarani krog je sklenjen.
Da bi uspeli vse to prekiniti, si je v težkih časih v prvi vrsti potrebno vzeti čas zase, za molitev …
Vzeti si prostor v odnosu
Da bi uspeli vse to prekiniti, si je v težkih časih v prvi vrsti potrebno vzeti čas zase in za molitev.
Mnogi pari se srečujejo s težavo, da eden ali drugi ne zna pravilno poskrbeti za svoje osebno počutje. Tudi preko zadostnega časa samote. Večkrat je ob intenzivnem dnevnem redu, majhnih otrocih, napornem delu vse to skorajda nemogoče. A če bi vedeli, kako pomembni so lahko ti kratki trenutki samote, osebnega in tihega srečanja z Bogom in samim seboj, bi se vrednote dneva marsikomu hitro spremenile.
Nekatere osebe imajo tudi zaradi svoje, nekoliko narcisistične strukture, posebno težavo pri iskanju ravnovesja med skupnim časom in osebnimi potrebami. Take osebe čutijo, da morajo biti vedno »popolne«, na razpolago, zanesljive in brez osebnih potreb. Svojemu partnerju se bodo posvetile tudi takrat, ko tega same ne čutijo in si ne želijo. Vsaj v tistem trenutku ne. Tako se v taki osebi sčasoma prebudi tiha jeza, ki je prvi znak, da so bile osnovne potrebe prezrte. A prav tem osebam je jeza običajno prepovedano čustvo, ki ga skušajo utišati s tem, da se naredijo še bolj razpoložljive … dokler nekje z vso silo ne izbruhne.
Vsak ima svoja “prepovedana območja”, ki jih noče sprejeti.
Oseba torej, ki sebe pojmuje kot nekoga, ki mora biti vedno močan, izjemen, zadosten in ustrežljiv, lahko hitro zaide v močne notranje stiske. V njej se rojeva konflikt med že čisto organsko potrebo po samoti ter notranjim lažnim občutkom krivde za vsako minuto, v kateri ni 100-odstotno na razpolago drugemu.
Pri vsem tem pa gre za zavračanja nekaterih delov sebe, zlasti tistih, ki so krhki, nepopolni, zmotljivi, prestrašeni ali jezni … Vsak ima namreč svoja »prepovedana območja«, ki jih noče sprejeti.
Očistiti pogled
A prav v takih trenutkih je prav, da se nase učimo gledati z Božjimi očmi. Kritične in obsojajoče notranje oči zamenjati z ljubečimi in usmiljenimi. To nas uči naša vera, to nam vedno znova pričuje Kristus, ki vsakemu v prvi vrsti nameni pogled usmiljenja.
Nam vse to ni najlaže. In vendar smo poklicani, kakor navaja Zinker J. (2002), da »moramo drugega in sebe gledati tako, kot gledamo sončni zahod. Uživati moramo v pogledu in ga sprejeti takega, kot je. V sebi ohraniti držo čudenja ob sprejemanju tega, kar je pred nami (v nas). Vse to počnemo, ko gledamo zahod.«