Nekatere stvari, ki smo jih pustili našim otrokom, sedaj obžalujemo

Thumbnail

Obstaja nekaj stvari, za katere vemo, da ne bodo dobro vplivale na naše otroke. Nikoli jim denimo ne bomo dovolili igranja s kuhinjskimi noži. Včasih pa dovolimo kakšno nedolžno stvar, ki se šele kasneje izkaže kot napačna.

Vsak starš želi svojemu otroku le najboljše in skladno s tem tudi ravna. In vendar obstaja nekaj dejavnosti, ki se sprva zdijo povsem nedolžne, a se šele čez čas izkažejo negativne.

Poglejmo nekaj tistih stvari, ki so jih angleški starši navedli kot vir njihovega poznejšega obžalovanja.

Branje nekaterih pravljic

Večina staršev je ponosnih na svoje otroke, ko le-ti pokažejo zanimanje za klasične pravljice. Hkrati pa se morda niti ne zavedajo, da se v otroku med temi pravljicami prebujajo tudi izredno neprijetni občutki. Če je otrok še premajhen, lahko ob prizorih, ki jih vsebuje denimo preprosta Sneguljčica, doživi pravo grafično nasilje in celo uboj.

Ta na videz nedolžna zgodba vključuje naročilo, kako naj moški mlado dekle odpelje v gozd in ji izreže srce. In čeprav se to ne zgodi, ostane v otroku zapisana ta podoba. Zgodilo se je namreč že, da je med igro nekdo od otrok pričel groziti drugemu, kako ga bo ubil in mu vzel srce.

Chris Windle, ki se je tej tematiki bolj posvetil, opisuje, kako je njegova hčerka kar nekaj časa vsem v vrtcu pripovedovala, da je njen oče umrl. Kakor Pepelki. Nato pa se je pojavil sam, da bi jo odpeljal domov.

Parkiranje

Nek drug oče razlaga svojo izkušnjo: »Po 4 urni vožnji se mi je zdelo čisto prav, da svojo hčerko vzamem iz stolčka, si jo posadim na kolena in ji dovolim, da sama prime volan, vklopi smernike in seveda, kar je najbolj zabavno, pritiska hupo.«

Mama Melissa ob tem dodaja. »Hčerki sva dovolila, da je prišla na voznikov sedež in zdaj imamo težave vsakič, ko se mora ponovno usesti v njen stolček

Oba potrjujeta, da je bila to za njiju pomembna lekcija o tem, da »ni vse zlato, kar se sveti«. Sedaj se vsaka njihova vožnja prične z jokom hčerke, ki jo morata skoraj na silo odnesti na zadnji stol. Seveda, ko pa je prednji sedež, obdan s toliko ročicami, kazalci in lučkami, postal tako zanimiv. Le mimoidoči ne razumejo najbolje njihovih predstav ob vsakem odhodu.

Krekerji v avtu

Chris Windle nadaljuje z novim primerom.

Poznate situacijo, ko se vam zares mudi, da bi še pravočasno pobrali otroka in pohiteli po nujnih opravkih? Za namestitev hčerke v stolček imate natanko 30 sekund. Da otrok samostojno privoli v zadnji stolček, najlažje dosežeš tako, da mu obljubiš hrano. Vsaj pri moji hčerki. Ko sem ji pa enkrat ponudil krekerje, jih je pričakovala vsakič, ko smo se usedli v avto. Pa ne le krekerje, ampak tudi vse ostalo. 

Igrače resničnih velikosti

Kaj je narobe s tem, da svojemu otroku podarimo plastično opremo iz kuhinje za to, da bi se lahko tudi preko igre navdušil za kuhanje? Nič. Dokler mama Michelle ni pove svoje izkušnje:

“Svojemu sinu sem pustila, da se je igral s plastično pečico njegove velikosti. Ko smo se preselili v novo hišo, sem ga nekega dne našla na vrhu resnične pečice s precej opečeno roko.”

Podobno velja za plastične delovne mize in orodja. Ko se denimo otroci srečajo z resničnim žebljem, se ne zavejo njegove prave ostrine. Na ta prehod iz igrač na resnično orodje moramo biti starši torej pripravljeni.

Igrala v supermarketih

Že tako je nakupovanje z otroki izredno naporno. Nesrečni stavek: »Ne, tega pa ne moremo kupiti,« je potrebno izreči vsaj 349-krat. In ko se končno uspemo prebiti preko blagajne, se pred nami pojavi zamaskiran človek, ki tvojega otroka vabi na novo igralo – drobno letalo z mnogimi lučkami, ki leti na Bali. In potrebuje pilota …

»V meni se je porodila jeza. Pravkar sem zapravila 150 evrov in sedaj res potrebujete še teh 50 centov?« Noben otrok ne more ostati ne-premamljen. Težava pa je v tem, da bo odslej vaš otrok podobna igrala opazil na vseh drugih mestih, kjer jih sami ne bi nikoli videli.

Včasih se staršem nekatere izbire zdijo res nedolžne in dobre za otroka. A potrošniški svet ne skrbi za dobro nas, temveč za dobiček. In otroške oči so resnično primerna tarča. Starš je torej tisti, ki mora znati postaviti edino pravo mejo. Drugi je ne bodo.

Povzeto po: parentdish.co.uk

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja