Zgodba o dečku, ki ni hotel umreti

Vir: Shutterstock

Danes 5-letni Joey je več kot 4 mesece v maternici preživel brez plodovnice – proti vsem pričakovanjem in napovedim zdravnikov, ki so enoglasno priporočali splav …

»Kaj če mi je odtekla voda?« je v strahu zašepetala mlada ameriška mama Kristin Page, ko se je v 13. tednu nosečnosti sredi noči zbudila vsa premočena.

Še nekaj tednov pred tem je le s strahom naredila nosečnostni test, saj se je ob treh otrocih med 2. in 7. letom starosti počutila na robu svojih zmožnosti. Mož Matt jo je spodbudil, da bodo skupaj nekako našli pot in v 13. tednu se je življenja v sebi že močno veselila.

Ko je zbudila moža, je ta na pol v spanju odvrnil: »Si prepričana, da ti ni morda samo ušlo?«

Takoj zjutraj sta šla na pregled in ultrazvok je pokazal: plod v maternici brez plodovnice, ki pa mu je srce še vedno bilo. Zdravniška prognoza ni puščala kančka upanja: otrok brez plodovnice ne more preživeti, pojdite domov, počivajte in počakajte, da premine.

“Edina možnost je splav!”

Ko se je čez nekaj dni vrnila na pregled, je ultrazvočni pregled na veliko presenečenje spet pokazal: nič plodovnice, a živ otrok s »super močnim« srčnim utripom. Tudi ta zdravnica pa je ponovila napoved prvega zdravnika, da je situacija brezupna: »Če ni plodovnice, ni pljuč in ni življenja.« Starša je spodbujala, naj se odločita za splav, da bi se s tem izognila povečanemu tveganju za resno okužbo.

Nekaj dni kasneje jima je strokovnjak za rizične nosečnosti jasno povedal, da se bo nosečnost sama od sebe slej ko prej končala in da naj se raje odločita za splav. Ponudili so ji poseg z dilatacijo in kiretažo.

Pri 16 tednih pa je Kristen obiskala še enega specialista. Ultrazvok je ponovno pokazal močan srčni utrip in dete, ki je lepo napredovalo. A specialist jo je nagovarjal, da ni pošteno do njenega moža in otrok, ki bi ostali brez žene in mame, da prevzema tveganje zaradi otroka, ki tako ali tako ne bi preživel več kot enega dne. »Vaša edina možnost je splav,« je bil odločen.

Kristen in Matt sta odšla v solzah, obupana zaradi žalostne situacije. Brskanje z Googlom ju je še bolj potrlo, saj sta povsod prebrala, da je možnost preživetja otrok brez plodovnice enaka nič.

Zgodi se!

Vsak nov dan mi je priklical solze v oči ob misli, da ležim zato, da bo otrok lahko živel pičlih nekaj ur ali največ nekaj dni.Ko nista imela več kaj izgubiti, sta se odločila, da vse skupaj izročita Bogu. Dejala sta mu, naj vzame njuno dete, kadarkoli želi. »Čutila sva, da nimava nikakršnega upanja. Vsemu navkljub pa sva našla moč, da sva rekla ‘zgodi se’ in dopustila, da se zgodi to, kar naj bi se slej ko prej moralo zgoditi,« pripovedujeta. »Če ga je On želel, me je pomirjala misel, da je bilo to po njegovi odločitvi in ne moji,« še dodaja Kristen.

Tanek žarek upanja je posvetil, ko sta odkrila družinski center Tepeyac v Virginiji, kjer zdravniki verjamejo, da ima vsak otrok pravico, da je rojen, kljub neugodnim okoliščinam pred rojstvom. Pri njih sta Kristen in Matt našla podporo za svojo odločitev, da Bogu prepustita to nosečnost.

Pri 17 tednih je ultrazvok – v nasprotju z vsemi zdravniškimi pričakovanji – ponovno pokazal otroka, ki lepo uspeva in se zdi povsem zadovoljen s tem, da preprosto počiva v prazni votlini mamine maternice.

Kristen so predpisali strogo mirovanje, hodila je le na tedenske preglede v center. Na vsakem pregledu se je Kristen bala, da bo slišala novico, ki se je je najbolj bala, a otrok se je trdno oklepal življenja. »Vsak nov dan mi je priklical solze v oči ob misli, da ležim zato, da bo otrok lahko živel pičlih nekaj ur ali največ nekaj dni,« se spominja Kristen.

Rodil se je pomodrel …

V 26. tednu so Kristen premestili v bolnišnico, ki je bila uro oddaljena od njene družine. Tam so jo neprestano spremljali njeno stanje, ji predpisovali zdravila in jo priključili na infuzijo. Otrok pa se je razvijal naprej.

Pri 32 tednih in 3 dneh se je otrokov utrip nenadoma spremenil. Zdravniki so menili, da je otrok v stiski, vendar so počakali en dan, preden so ukrepali.

Ultrazvok je naslednjega dne pokazal neodzivnega otroka z nerednim utripom. Kristen je bila v hipu pripravljena za urgenten carski rez. Bala se je, da bo izgubila otročička. »Vedela sem, da je v meni varen, zunaj pa ne bo mogel dihati. Boga sem prosila, naj nam nakloni samo še dva dni z otrokom, da bi mu lahko povedali, kako radi ga imamo.«

Iz Kristenine maternice so potegnili povsem pomodrelega dečka. Katoliški zdravnik ga je nemudoma krstil v sili, oče Matt pa je prerezal popkovnico. Vsi so bili pripravljeni na najhujše, ne pa na to, kar je sledilo.

»Potem smo kar naenkrat zaslišali jok,« pravi Matt. Po operacijski sobi so se razlegli čudovito neverjetni kriki otroka, ki obupano kliče svojo mamo.

Joseph Charles Page se je rodil 2. oktobra 2006, osem tednov prezgodaj.

Vsak dan pogledava Josepha in se zahvaliva Bogu, da sva se odločila, da ga obdrživa! Je tak blagoslov in močno ljubljen član naše družine.»Na hitro so mi ga pokazali in dali Mattu v naročje za minuto, potem pa so ga v trenutku odnesli,« se spominja Kristen. Novorojenček je imel pnevmotoraks, kolaps pljuč, zato so ga morali priključiti na kisik. Poškodovano je imel tudi desno nogo in stopalo, najverjetneje zato, ker je v času Kristeninega ležanja ležal izključno na tej nogi.

Joeyja so obširno preučevali sedem tednov, potem pa spustili domov.

Nihče ne more napovedati prihodnosti!

»Danes je tako poskočen, zabaven in neverjeten fant! Prinaša največ veselja v našo družino!« vesta povedati starša. »Srečen je z nami, veliko se smeji. Bratci in sestrice ga obožujejo.« Prepričana sta, da je njun sin pravi čudež.

Srečna starša pa sedaj tudi z gotovostjo vesta, da niče na svetu ne more napovedati prihodnosti. »Dejstva lahko morda kažejo skoraj povsem usodno diagnozo, a nazadnje je Bog tisti, ki odloča. To je zunaj človeškega nadzora.«

»Vsak dan pogledava Josepha in se zahvaliva Bogu, da sva se odločila, da ga obdrživa! Je tak blagoslov in močno ljubljen član naše družine. Vsi vemo, da je nekaj posebnega. Še vedno se vidi, kako je njegov obraz na enem mestu malce vgreznjen, ker je bil tako stisnjen v maternici, in njegov nos je malce sploščen.«

»Ampak to pravzaprav lahko opazimo samo mi.«

Vir: lifesitenews.com

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja