Zdravilno naročje

Sobota zvečer. Dete že mirno spi. Spogledava se in se razveseliva: »Končno bo čas za naju!« Takrat pa iz otroške posteljice: »Ueeeeeee!«

Sproščeno se bova zleknila na kavč in si po dolgem času privoščila filmski večer! Samo še posodo pospraviva, obesiva perilo in: »Ueeeeeeeee!!!« Prihaja iz otroške posteljice, seveda. Neutolažljiv jok. Morda je le nočna mora. Poskušamo z zibanjem, z dojenjem, s ponovnim uspavanjem. Ne gre. Joče in joče. Nekaj resnega je na stvari. Jok traja in traja. Kličemo urgenco, ali lahko pridemo. Lahko, vendar čez eno uro, zdravnik je na nujni poti. Poskušamo se znajti sami do tedaj. Izključimo vročino in … Kaj pa naj drugega. Se zibamo … Malo mami, malo ati, dete neutolažljivo.

Čudežni objem

Prineseva jo v dnevno sobo, morda se bo lahko zamotila. Nič je ne zanima, potrebno je le naročje … Ko jo prižmem k sebi, naenkrat tišina. Mojo deklico držim tesno ob sebi, dihava skupaj in se počasi zibljeva. Dete gleda v prazno, ne more niti spati niti biti dejavna, le tu je s svojo bolečino in midva z njo.

Jeza … Razočaranje …

Najprej sem jezna. Gledam računalnik in v njem možnost kateregakoli prijetnega filma, ki bi lahko trenutno poplesaval pred mojimi očmi in sprostil večdnevno napetost, ki se nabira meni. Gledam moža, ki stoji poleg mene in si želim, da bi lahko končno legla drug poleg drugega in si odpočila. Jeza se prelevi v razočaranje in poslovim se od večera, ki sem si ga prej tako lepo naslikala v svoji glavi.

Ponovno se vrne jeza. Iztrošena sem. Po celem tednu bolezni in skrbi za druge, ko nobena minuta mojega življenja v resnici ni pripadala meni, ampak so jo krojili curljajoči noski, pokakane pleničke, igre takšne in drugačne, nenehno prilagajanje trenutnim otroškim navdihom. Imam dovolj. Rada bi imela kakšen dan »po starem«, po moje, da bi se odvil po mojih načrtih. Jutri. Morda.

Iz jeze v hvaležnost

Jeza se prelevi v hvaležnost. Hvaležnost, da se otrok v mojem naročju tako umiri, da mine tudi fizična bolečina.

Stojim sredi dnevne sobe in zibljem svoje ubogo dete. Nekaj boli. Ne vemo, kaj. Zagledam najin odsev v oknu. Jaz in moja deklica. Če ignoriram bolečino v hrbtu, je prizor zelo lep. Spokojen. Mati in otrok. In naročje, polno ljubezni in miru.

Jeza se umakne, nadomesti jo hvaležnost. Hvaležnost, da moje naročje lahko zdravi. Da se lahko otrok v njem tako zelo umiri, da mine tudi fizična bolečina. Moje dete spokojno diha in se vedno bolj umirja … Gleda, zaspati še ne more, ampak tako lepo je mirna in povezana z menoj.

Še vedno je moja, čeprav raste, moja deklica! Še vedno je njen dom pri meni, čeprav je navdušena nad novimi izzivi in novimi ljudmi. Še vedno poišče tolažbo tam, kjer jo lahko vedno dobi – četudi pri utrujeni in tečni mamici. Tukaj sem zate, otrok moj. Vedno.

P. S.: Po tisti uri joka je spala vso noč. Očitno so zobki in ne kaj hujšega.

Foto: bigstockphoto