Nič se ne slepimo. To, da z možem skupaj moliva, niti slučajno ni nekaj, kar bi nama od vedno teklo gladko, samo po sebi. Še kot fant in dekle sva večkrat skušala skupaj moliti, ampak sva se vedno počutila, kot da gre za nekaj prisiljenega, nenaravnega. Vsak zase sva redno molila in se o tem tudi pogovarjala, skupaj pa nikakor ni steklo. V zakonu ni bilo veliko bolje. Kar nekajkrat sva se o temi tudi pogovarjala z najinim duhovnim spremljevalcem, ampak res zelo dolgo »nisva nikamor prišla«.
Ko so prišli otroci, je družinska molitev zelo lepo zaživela, midva pa sva ostajala lesena, nezadovoljna, vsak v svoji kamrici.
Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da je moralo preprosto preteči toliko in toliko vode, da sva dozorela, se začutila in si prišla naproti tudi na tem področju.
In zdaj?
Z možem rada skupaj moliva rožni venec. Večkrat, pogosto, redno. Zakaj?
Rožni venec občutiva kot enega osnovnih bisernih gradnikov najine vere.
- Na kratko vedno znova obnoviva osnove in darove tega, da verujeva v Jezusa Kristusa.
- Vsaka skrivnost se ponovi večkrat, kar nama daje možnost, da o njej razmišljava.
- Enakomerno izgovarjanje domačih besed molitve Zdrava Marija daje možnost resnične poglobitve.
- Med molitvijo se večkrat zaveva, kako čudovito sva ustvarjena ravno za molitev rožnega venca. Jagode največkrat nizava kar preko najinih prstov.
- Kadar moliva doma, je to največkrat v naši dnevni sobi, na kavču, pred našim kotnim oltarčkom. Lahko se tesno stisneva skupaj. Pravzaprav sva zelo pogosto vsaj malo prepletena tudi telesno. Se drživa pod roko, imava sklenjene vse štiri dlani …
- Moliva lahko tudi, ko sva skregana. Nekoč sva slišala zgodbo starejših zakoncev, kako sta rešila nekaj najtežjih zakonskih nesporazumov. Ko sta skregana legla v posteljo in si pokazala hrbte, je eden od njiju začel moliti rožni venec. Drugemu ni kazalo drugega, kot da je odgovarjal. In počasi sta se začela obračati vedno bolj proti sredini postelje … Zgled in ideja nama je bila všeč.
- Odlično si z molitvijo krajšava čas na dolgih vožnjah. Ob rožnem vencu kot bi mignil mine 100 km.
- Z rožnim vencem sva povezana tudi, ko sva vsaksebi. Že leta vsak dan zmolim desetko za svojega moža. Vem, da jih tudi on moli zame. Verujeva, da je to vez, ki nikoli ne bo prešla.
- Skupna molitev je najina skupna aktivnost. Vedno znova ima kateri od naju kak nov izziv, razlog, prošnjo, zahvalo, znanca v potrebi …, za katerega potem skupaj prosiva. To je pogosto tudi odlična iztočnica za pogovor.
- Skupna molitev je najin skupni čas, ki ga nameniva Bogu. Čeprav sva dve različni osebi, sva pred Bogom zakramentalno povezana v eno. Tudi v molitvi.
- Kot starša sva dolžna redno moliti tudi za najine otroke. Trije so zdaj že toliko stari, da sva z vzgojo zaključila. Varen pristan naše družine zapuščajo, kar sva jim dala, sva jim dala. Zdaj lahko le moliva, da bodo v življenju in ob odločitvah ostajali zvesti sebi in vrednotam, ki sva se jim jih trudila predati v otroštvu. Molitev za otroke nikoli ni odveč. Nikoli ni nepotrebna, nikoli zastarela.
- Najina srednja leta se prevešajo v zgodnjo starost. Kdo ve, koliko časa še imava pred seboj. Skupaj, vsak sam. Zagotovo pa sva že krepko v drugi polovici svojega življenja. Se bova ob koncu borila z demenco? Bova še videla, da bi lahko npr. brala Sveto pismo? Molitve v rožnem vencu so tiste molitve, ki jih vsak od naju moli že od rojstva, saj sva se jih naučila hkrati s hojo, govorom in ostalimi osnovnimi veščinami, ki sva jih prejela doma. Molitev Očenaša in Zdrave Marije sta najina materinščina. To bo verjetno zadnje, čemur bova še lahko sledila. Kar naju bo pomirjalo, zbliževalo z Bogom in naju, Bog daj, nekega dne pospremilo v večno domovino.
Oktober je mesec rožnega venca. Ampak to ne pomeni, da november in vsi drugi meseci niso primerni za molitev! Če še niste začeli, nikoli ni prepozno! Tudi na koncu oktobra 🙂
Poglej tudi naročniške vsebine:
Peter Pučnik: “Če je otrok iz družine prinesel samo odprto srce za Boga, je to že veliko.”
Rudi Tavčar: “Razlog, da v zakonu ni živosti, je včasih tudi lenoba”
Alenka Rebula: “Starši smo le del otrokove ‘opreme’. Nismo vse.”