Zakaj so danski otroci med najsrečnejšimi na svetu?

Vir: Shutterstock

Danska že od leta 1973 skoraj vsako leto kraljuje na vrhu lestvice OECD najsrečnejših narodov na svetu. Tudi v poročilu o najsrečnejših državah, ki so ga pred leti začeli izdajati Združeni narodi, je Danska vsako leto v vrhu lestvice. V čem je skrivnost njihove dolgotrajne uspešnosti?

To vprašanje si je zastavila tudi Jessica Joelle Alexander, po rodu Američanka, sicer pa poročena z Dancem. Po poroki in selitvi na Dansko se je ob opazovanju srečnih, mirnih in omikanih otrok nenehno spraševala, v čem je skrivnost danske vzgoje.

Starši in učitelji se zavedajo, da resnične sreče ne prinese samo dobra izobrazba, zato otroke učijo tudi socializacije, samostojnosti, medsebojne povezanosti, pomena demokracije in samospoštovanja.

O tem je spregovorila tudi s svojo prijateljico Iben Dissing Sandahl, ki je po poklicu psihoterapevtka in se posveča delu z družinami in otroki. Skupaj sta si zastavili vprašanje, ali obstaja danski način vzgoje. Na podlagi razprav in raziskovanja na tem področju sta ugotovili, da danska vzgojna filozofija sicer obstaja, a je tako tesno vtkana v vsakdanje življenje in kulturo, da je tisti, ki so sredi nje, pravzaprav ne opazijo.

Naposled sta prišli do zaključka, da skrivnost leži v danskem načinu vzgoje otrok, ki se prenaša iz roda v rod: srečni otroci odrastejo v srečne odrasle, ki vzgojijo srečne otroke, in tako naprej … Ta koncept vzgoje sta nato raziskali in ga zapisali knjigi Vzgoja po dansko.

Osebna prtljaga iz otroštva

V uvodu avtorici zapišeta, da se moramo starši vprašati o lastnih »privzetih nastavitvah«, ki smo jih prinesli iz primarne družine. Pomembno je, da jih preučimo in razumemo – kaj nam je oz. ni všeč pri ravnanju z našimi otroki, kaj smo povzeli iz našega otroštva in nam ne ustreza …?

Šele ko bomo ugotovili, kakšne notranje vzgibe imamo, se lahko odločimo, kako jih želimo spremeniti na bolje. »Včasih pozabimo, da starševstvo, podobno kot ljubezen, ni nekaj, kar pride samo od sebe.« Krepitev samozavedanja in sklepanja zavestnih odločitev o svojih dejanjih in odzivih sta prva koraka na poti h koreniti spremembi življenja.

Šest P-jev za boljšo vzgojo

Avtorici sta koncept uspešne danske vzgoje oblikovali s pomočjo šestih P-jev:

1. P kot prosta igra

S prosto igra imata v mislih igro, pri kateri lahko otroci počnejo kar jih je volja, sami ali s prijatelji – torej nekaj, kar ni organizirano. Včasih starše  gloda občutek krivde, če otroke ne spodbujajo k nekemu športu ali jim drugače zaposlijo možgančke, češ da gre za tratenje dragocenega časa učenje – starši pač radi vidimo znake napredka pri svojem otroku.

Pa vendar se pri prosti igri otroci naučijo naslednje pomembne življenjske vrline:

• sproščenosti;
• trdoživosti; dokazano eden najpomembnejših dejavnikov za uspeh pri odraslih, preprečuje pa tudi anksioznost in depresijo
• obvladovanje stresa; igra neposredno učinkuje na zmožnost prilagajanja različnim življenjskim okoliščinam (prilagajanje, sodelovanje, reševanje problemov, vzdrževanje odnosov, določanje meja pri sebi …)

Tudi v danskih šolah otroci v nižjih razredih po končanem pouku odidejo na prostočasne dejavnosti, kjer jih predvsem spodbujajo k igri. Sistem je zasnovan tako, da se ne posveča izključno izobraževanju ali športu, temveč otroku v celoti. Starši in učitelji se zavedajo, da resnične sreče ne prinese samo dobra izobrazba, zato otroke učijo tudi socializacije, samostojnosti, medsebojne povezanosti, pomena demokracije in samospoštovanja.

2. P kot pristnost

Danci otrokom ničesar ne olepšujejo.

Pri Dancih se pristnost začne z razumevanjem lastnih čustev. Če svoje otroke naučimo prepoznavati in sprejemati lastna čustva, ne glede na to, ali so dobra ali slaba, in ravnati v skladu s svojimi vrednotami, jih izzivi in ovire v življenju ne bodo vrgli iz tira.

Zato moramo biti pri vzgoji pristni. Otroci od svojih staršev v resnici potrebujejo čustveno iskrenost in ne popolnosti. Kot starši se lažje soočimo s prijetnejšimi čustvi, ko nastopijo napornejša (jeza, napadalnost, tesnoba) pa zaškripa. Tako se otrocih o teh čustvih ne naučijo dovolj in jih pozneje ne znajo obvladovati. Pomembno je, da si dovolimo biti v stiku z lastnimi čustvi in jih upoštevamo, namesto da bi jih potlačili ali otopeli.

Če smo v vsakodnevnem življenju navajeni ameriških filmov s klasičnim srečnim koncem, pa imajo danski filmi pogosto turobne, žalostne ali celo tragične konce, saj se dotikajo občutljivih, življenjskih in bolečih tem. Po ogledu takega filma se ljudje zamislimo nad svojimi odnosi z drugimi, smo zanje bolj hvaležni in se počutimo bogatejše.

Danci otrokom tudi ničesar ne olepšujejo. Ste vedeli, da se Andersenova pravljica Mala morska deklica v resnici konča tako, da se morska deklica od žalosti spremeni v morsko peno? A po svetu so Andersenovim pravljicam prikrojili srečne konce, da bi se skladale z našimi kulturnimi ideali. In vendar so Danci prepričani, da se morajo z otroci pogovarjati tudi o tragedijah in neprijetnih dogodkih.

3. P kot preokvirjanje

Način, kako gledamo na življenje in filtriramo vsakodnevne izkušnje, vpliva na naše splošno počutje. Večinoma se niti ne zavedamo, da se za svoj pogled na svet nezavedno odločamo sami (večkrat ga poberemo od svojih staršev in iz kulture).

Avtorici sta danski pogled na svet opisali kot stvarni optimizem. Če Danca vprašate, kakšno se mu zdi vreme, ko je zunaj sivo, mrzlo in deževno, bo odgovoril: »Še dobro, da sem v službi.« »Vesel sem, da nisem na počitnicah.« »Slabega vremena ni, so samo slaba oblačila.« Ne da bi se pretvarjali, da negativnosti ni, Danci znajo le precej bolj stvarno poudariti, da obstaja tudi druga plat, na katero sicer morda ne bi pomislili. Odrasli tako pomaga otroku videti situacijo iz drugih zornih kotov in ga preusmeriti na manj negativne izide ali sklepanja.

Danci načeloma otokom ne govorijo kakšni so oz. kaj naj čutijo (npr. »Ne joči!«), ampak uporabljajo prijaznejši jezik, npr.:
»Kaj je narobe?«
»Nič.«
»Videti si, kot da te nekaj mori. Kaj se dogaja?«
»Ne vem.«
»Si žalosten? Jezen? Vesel?«
»Žalosten sem.«
»Zakaj se tako počutiš?«
…

Starši znajo otrokom pomagati ubesediti čustva in jih nato preusmeriti v bolj plodno smer ter jih odvrniti od zaničljivega ali omejujočega prepričanja.

4. P kot poglobljena empatija

Empatija je sposobnost prepoznati in se vživeti v čustva drugih. Ni samo sočutje, temveč dejansko čutenje z drugo osebo. Včasih druge obsojamo na podlagi posplošitev (»Kako je lahko gospodinja?«, »Kako lahko dela in pusti otroka z neznanci?«), a kruta ironija je, da bi se počutili veliko bolje, če bi imeli socialno mrežo, v kateri bi se med sabo podpirali in ne obsojali.

Primarni zgled za empatijo smo starši. V družinah, kjer so otroci podvrženi telesni, duševni ali spolni zlorabi,  se v otroku zatrejo zmožnosti empatije. Prav tako lahko njen razvoj ovirajo v družinah, kjer so starši preveč zaščitniški. Ti otroci pogosto odrastejo z nagnjenostjo k narcisizmu, tesnobi in depresiji.

Eden od stebrov danskega načina učenja empatije je, da ne obsoja. Danci običajno s svojimi otroki govorijo o drugih pozitivno in če poudarjamo dobre plati, nam pride v kri tudi to, da vidimo v ljudeh dobro. Na Danskem k empatiji spodbujajo tudi v okviru šolskega sistema; s programom, kjer se učijo pojmovanja lastnih in tujih čustev, z bojem proti nasilju, z združevanjem otrok, ki imajo različne prednosti in slabosti … Strpnost do sebe in drugih je poglavitna.

5. P kot proč z ultimati

Bitke za premoč nas lahko privedejo do tega, da vzrojimo. Številni starši svoje otroke disciplinirajo z vpitjem in telesnim kaznovanjem. Sami izgubimo živce, otrokom pa tega ne dovolimo.

Avtorici v knjigi navajata raziskave glede telesnega kaznovanja otrok, ki so ugotovile, da šeškanje ni le neučinkovito, temveč je tudi škodljivo za otrokov dolgoročni razvoj, saj lahko postanejo depresivni in se počutijo manj vredne. Niti ena raziskava ni pokazala nobenega pozitivnega učinka. Starši svoje otroke šeškajo, ker mislijo, da je to učinkovito (kar sicer na kratki rok lahko drži), a otroci se s tem naučijo ubogati, ker jih je strah. Danci želijo, da so njihovi otroci spoštljivi, ampak spoštovanje je obojestransko. Vladanje s strahom pa spodbuja strah. Nikoli ne bomo vedeli, če je otrok iskren z nami, če se nas bo bal.

Pomembno je, da vedno ločimo vedenje in otroka; otrok ni slab, slabo je vedenje.

Na Danskem je šeškanje nezakonito in številnim Dancem se zdi tudi nezaslišano. Otroke obravnavajo kot po naravi dobre in se do njih tudi tako vedejo. Redko nanje vpijejo. Staršem se zdi najpomembnejše, da ostanejo mirni in ne izgubijo nadzora nad seboj. Kako lahko pričakujemo, da se bo obvladal otrok, če se ne moremo sami? To bi bilo nepošteno.

Pri vzgoji so pozorni na to, da so dosledni (predvsem pri pomembnih pravilih). Otrokom poskušajo razložiti stvari na njim razumljiv način. Tak pristop izraža spoštovanje in pomaga, da z otrokom stopimo na isto stran, saj imamo enak cilj. Pomembno je, da vedno ločimo vedenje in otroka; otrok ni slab, slabo je vedenje.

Kaj pa v šolah? Danci spodbujajo demokracijo in učencem dovolijo, da vsako leto skupaj z učitelji postavljajo pravila. Danski učitelji so tudi usposobljeni, da vsakega učena obravnavajo individualno, kot posameznika s svojevrstnimi potrebami. Pri soočanju s težavami v vedenju več časa in energije namenjajo razmišljanju, kako naj se težavam izognejo, kot kaznovanju (npr. jih pošljejo na tekaško stezo, da porabijo odvečno energijo).

5. P kot povezanost in hygee

Raziskave so pokazale, da je eden najpomembnejših dejavnikov za dobro počutje in srečo, kakovostno preživljanje časa s prijatelji in sorodniki. Danci temu pravijo hygee. O tem smo na iskreni.net že pisali. Bistveno je, da povezanost z drugimi osmisli in obogati naše življenje; da zmoremo sebe postaviti na stranski tir za dobro celote. Gre za to, da se odločimo, da bomo uživali v najpomembnejših, najglobljih trenutkih življenja – z otroki, sorodniki in prijatelji – ker jih spoštujemo, ker so nam pomembni.