Bo res manj pozabljiv, če bom dovolj sitnarila?

Foto: Shutterstock

Moj sin je krasen fant. Ima pa eno slabost, ki me spravlja ob pamet; pogosto pozablja in izgublja svoje stvari. Pozimi, ko so v uporabi kape, šali, rokavice, puloverji … skoraj ne mine dan, da ne bi česa pozabil v šoli, na dodatni dejavnosti, pri prijatelju na obisku. Ali pa stvari pozabi doma pred odhodom v šolo.

Ko je začel hoditi v šolo, sem sprva poskušala biti razumevajoča. Doma smo na hodniku uredili predalčke za vsakega otroka, obesil seznam stvari, ki jih je potrebno vzeti pred odhodom v šolo (in vrtec) in ob odhodu domov preverjala, če imamo vse. A ob štirih otrocih in vsej krami, ki jo je že tako potrebno vzeti iz vrtca pri mlajših (mokra oblačila, zimska oblačila, škornji …) tudi sama nisem več zmogla misliti na vse. Sinu, ki je najstarejši, sem tako večkrat jasno povedala, da od njega pričakujem, da za svoje stvari skrbi sam in da ne bom več vsak dan preverjala, če ima vse.

Kako sva oba – izgubljala

A zadeve se niso popravile. K prijatelju je odšel s kapo, domov se je vrnil brez nje. S smučanja je prišel brez rokavic. Zjutraj je pod bundo oblekel dodatni pulover, popoldan, ko se je zunaj segrelo, pa ga odložil (nekje) in pred odhodom pozabil vzeti. Dopoldan je deževalo, zato je uporabil dežnik in ga odložil, da se je posušil, popoldan pa ga je pozabil pospraviti v torbo. Pozabljal je stekleničke za vodo, posodice za malico, jopice, superge … Včasih je sicer vse pospravil v torbo, a je potem pozabil v šoli celo torbo …

Prepričana sem, da bo sin še velikokrat pozabil na svoje stvari. A ne želim, da bi mi začel lagati, ker bi se bal moje reakcije.Zjutraj nismo našli oblačil in dodatkov, ni bilo steklenice za vodo, počasi je zmanjkalo posodic za malico. Njegov odgovor je bil vedno enak, »Pozabil sem (v šoli/ pri prijatelju/ pri babici …).«, meni pa so začeli popuščati živci. Čeprav se je veliko stvari sicer našlo, sem se nanj vedno bolj jezila, kako (ne)skrbi za svoje stvari. Včasih sem celo zagrozila, da si bo moral izgubljene stvari kupiti z lastnim, prihranjenim denarjem.

Ni se mi več upal povedati …

Nekega ponedeljkovega jutra ni bilo rokavic. Seveda sem takoj sitno vprašala »Kje pa so?«. Njegov odgovor pa je bil prvič drugačen; »Ne vem.« »Kako ne veš?« sem nadaljevala. »Ne vem!« je ponovno odgovoril in se začel pogrezati vase. »Razmisli malo, kdaj si jih imel nazadnje?« sem pritiskala nanj. Nato je vendarle povedal: »Med vikendom, ko smo šli v trgovino, sem jih na stranišču odložil na polico, potem pa sem jih pozabil.« Odgovorila sem: »No, potem se spomniš. Zakaj pa nisi takoj povedal?« Takrat sem že poznala odgovor. Seveda je bil njegov odgovor, da mi ni upal povedati, ker je vedel, da se bom jezila.

V tistem trenutku sem se umirila in mu povedala, da sem vesela, da mi je povedal resnico. Na poti v šolo sem samo sebe spraševala, kako je možno, da sem se ujela v to zanko? V skrbi za predmete sem pozabila na najin odnos. Sem res mislila, da bo manj pozabljiv, če bom dovolj sitnarila? Otroci nam znajo res dobro nastaviti ogledalo.

Kako sem rešila sebe in njega?

Zvečer sem se s sinom pogovorila. Razložila sem mu, da še vedno pričakujem, da bo sam skrbel za svoje stvari in da verjamem, da se bo potrudil po najboljših močeh. Hkrati sem mu povedala, da mi lahko vedno zaupa in pove stvari po resnici. Obljubila sem, da se nanj ne bom jezila (in da naj me spomni, če bi to slučajno pozabila).

Prepričana sem, da bo sin še velikokrat pozabil na svoje stvari. A ne želim, da bi mi začel lagati, ker bi se bal moje reakcije. Še sreča, da bo imel kmalu rojstni dan in bomo lahko obnovili zalogo izgubljenih predmetov.

Komentarji

  1. Ne ne bo manj pozabljiv. Na tem mestu (svoje pozabljivosti) bo dobil otiščanec, razvil bo travmo in pozabljal bo še dolgo v pozna leta, ko ga bo nevrotična (samska) mama nehala opominjati. Poslanstvo mame najlažje opiše Primož Kosmus, ko opisuje skrivnost meta kladiva. Zadevo je treba čvrsto zgrabiti in odločno potegniti, brez cincanja, da ti ne pade po nogi, nato ravno prav stopnjevati vrtenje, ter RAVNO PRAVI TRENUTEK IZPUSTITI iz rok. Povprečne mame pa potegnejo in sputijo in “kladivo” ne ve ali bi se začelo vrteti ali bi drsalo po tleh. Nato se končno odločijo, da bodo zavrtele in potem ne izpustijo. Kmalu se hitrost znižuje in “kladivo” jih bolj ali manj močno udari po glavi. Pri tem krivijo “kladivo” in tretje osebe, recimo tistega, ki je naredil to “kladivo” in pregovorno pri “metu” ni prisoten (ker se ne strinja s tem kako žena “meče kladivo”, ona pa mu ne pusti “pametovati”). Začaran krog, bi rekel Primož.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja