Zakaj sem po rojstvu otrok dala kariero na stranski tir?

Foto: Shutterstock

»Po rojstvu otrok si pustila službo? In zdaj delaš od doma? Polovični delovni čas, še manj? In, kako je?« Takšna vprašanja me spremljajo zadnje desetletje, ko sem se iz varne in zanesljive službe podala na samostojno pot, na kateri večino časa namenim družini. Pogumno, marsikdo bi rekel noro. Za nekatere nedosegljiv luksuz, za druge neodgovorno igračkanje. Kako dozori takšna odločitev?

Pred skoraj dvanajstimi leti sem po koncu prve porodniške dala odpoved. Že med nosečnostjo sem se zavedla, da rabim spremembo. Delo, ki sem ga opravljala, se mi ni zdelo kompatibilno z družinskim življenjem. Obveznosti, ki se pogosto zavlečejo v pozne popoldanske ure, nenehen stres. Vedela sem, da otrok pri enem letu ne želim dati v vrtec, da ne želim vsak dan dirkati med vrtcem in službo ter biti pod stresom ob vsaki otroški bolezni.

Poleg tega sem si želela spremembe na poklicnem področju. Moje takratno delo je lahko opravljal kdorkoli z ustrezno izobrazbo. Jaz pa sem čutila globoko hrepenenje, da bi pri svojem delu v polnosti uporabljala talente, ki jih je Bog dal prav meni.

Čeprav se gotovo najde tudi kakšna ženska, ki izkorišča sistem, vam lahko zagotovim, da je življenje mame doma enako (in včasih še bolj) zahtevno od redne službe.

Kako naj uporabim svoje talente?

Odločitev je bila torej samoumevna. Samoumevna, ne pa enostavna. Mož me je odločno podprl, čeprav v resnici nisva vedela, kako se bo izšlo. Reševanje stanovanjskega vprašanja, negotova samostojna pot, želja po veliki družini … Bova zmogla? Se nama bo finančno izšlo? Bom našla delo, ki me bo izpolnjevalo in bo kompatibilno z najino vizijo družinskega življenja?

Mir in gotovost sta prišla z molitvijo in izročanjem. Bogu sem kar naravnost rekla: »Ti si mi dal talente, zdaj mi pa pokaži, kako naj jih uporabim. Jaz si želim samo to, da bo vse, kar delam, v Božjo slavo.«

Mi je pokazal? Uf, pa kako! Šlo je počasi, vendar me je spremljalo toliko malih čudežev, nepričakovanih srečanj in znamenj, da še danes ostajam odprtih ust. V zadnjem desetletju sem imela priložnost delati na toliko izjemnih projektih in s toliko čudovitimi ljudmi, da že to doživljam kot čudež.

Marsikdaj je bilo moje delo res samo v Božjo slavo, saj sem s honorarji ravno pokrila stroške in prispevke. Naše življenje je bolj skromno, kot bi bilo z dvema plačama. Vendar je Bog vedno poskrbel, da nam ni manjkalo ničesar nujnega. Ob svojih družinskih in službenih obveznostih čutim Božjo bližino. Po njih se me dotika Bog, jaz pa se trudim, da se preko svojega dela vsaj malo dotikam sveta.

Desetletje, ki sem ga preživela doma, me je utrdilo v prepričanju, da bi morala biti odločitev, kako bomo mame kombinirale družino in službo, svobodna in odvisna od vsake ženske posebej. Žal nanjo prepogosto vplivata denar in okolica.

Odzivi okolice in sodobna emancipacija

Miselnost okolice se je v zadnjih desetletjih nekoliko spremenila, zato sem le redko naletela na negativen odziv. Ženske, ki so ostale doma v času socializma, so bile deležne hudih kritik, česar je danes manj. Ali pa imam samo jaz srečo, da sem obdana z ljudmi, ki so mojo odločitev podprli. Nad mnogimi ženskami se namreč še vedno izvaja pritisk, česa ne bi smele početi – in skrb za dom vsekakor spada v to kategorijo.

Morda je bilo privzdignjenih obrvi in kritične besed manj tudi zato, ker sem ob otrocih vedno tudi nekaj malega delala. Mame, ki poleg otrok in gospodinjstva ne opravljajo nobenega »službenega« dela, so deležne precej več kritik, saj po splošnem prepričanju lenarijo. In čeprav se gotovo najde tudi kakšna ženska, ki izkorišča sistem, vam lahko zagotovim, da je življenje mame doma enako (in včasih še bolj) zahtevno od redne službe.

Desetletje, ki sem ga preživela doma, me je utrdilo v prepričanju, da bi morala biti odločitev, kako bomo mame kombinirale družino in službo, svobodna in odvisna od vsake ženske posebej. Žal nanjo prepogosto vplivata denar in okolica. Marsikatera ženska bi želela več časa posvetiti družini, pa se ji to finančno ne izide. Marsikatere pa pri takšni odločitvi ne podpreta mož in širša družina.

Sodobne feministke se še vedno borijo proti ženskam za štedilnikom. In čeprav je šlo tekom zgodovine pogosto res za prisilo, je težava danes obrnjena: številne ženske si želijo več umirjenega časa z družino, vendar jim država in družba tega ne omogočata. Ženske bomo resnično emancipirane šele takrat, ko nam te odločitve ne bosta več diktirala kapital in zunanji pritisk, ampak bo šlo za našo premišljeno in svobodno odločitev, ki se bo skladala z našim najglobljim hrepenenjem.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Ko so otroci majhni, so otroci prioriteta! V službi gledaš, da narediš vse, kar se da, hitro, natančno in korektno. Ko so otroci majhni, nadure ne pridejo v poštev. Po drugi strani je zelo težko dati eno leto starega otroka v jasli in iti v službo. Potem te vsakih nekaj dni kličejo iz vrtca, da ima otrok vročino. Nočna mora vsake mame!
    Mislim, da bi bil za vsako mamo, ki ima majhne otroke, štiri urni delavnik čisto dovolj!
    Po drugi strani je škoda pustiti službo in ostati doma. Škoda toliko let študija, škoda za pridobljeno izobrazbo, da si potem samo gospodinja, brez vsakršnih dohodkov. Dela je doma več kot dovolj, žal pa ni plačano in tudi ne cenjeno.
    Denar pa potrebujemo vsi! Ne govoriti o kakšnem materializmu! Denar potrebujemo vsak dan: treba je iti v trgovino, treba se je obleči, hrana je draga, drago je zavarovanje avtomobila in hiše, bencin, potem so položnice. Da ne govorimo o tem, kakšni stroški so, ko se pokvari kakšen stroj, stroški vzdrževanja avtomobila (če je star).
    Nimajo tudi vsi sreče, da bi podedovali hišo ali stanovanje, mnogi živijo v najemu in plačujejo visoko najemnino. Če živiš v stari hiši, jo je treba vzdrževati in kar naprej nekaj popravljati. Stroški so vsak dan.
    Najhujši scenarij je, če se možu kaj zgodi, da ga doleti kakšna nesreča ali pa celo smrt! Uboga vdova, ki ostane sama z otroki. V takem primeru si mora nujno takoj poiskati službo, da nekako tudi materialno poskrbi za otroke.

  2. Samo barcaffe, zopet odlično.
    In z vsem se strinjam.
    Jaz podpiram predlog,da je mamica z otrokom do 3.leta doma,saj otrok ne potrebuje vrtca. Lahko je nekaj časa doma tudi oče. Tudi v so ni potrebno otroka prehitro vpisati. A si upa država postaviti drugačne temelje?
    Sama sem zelo rada mamica,zelo rada sem bila na porodniški. Sem pa tudi rada ženska in zelo rada imam svojo službo. Gre tudi za to,da ima mama svoje življenje, ima prijateljice, sodelavke,ki ji dajejo navdih.

    To da zenska dela,ni narobe. Bolj narobe je,da je marsikatera prisiljena ostati doma in da ne sme delati. To se dogaja tudi v Slovenji. Za avtorico tega ne trdim. Tista,ki se prostovoljno odloči ostati doma,okej.
    Ko otroci odrastejo in gredo po svoje,ima ženska spet več časa zase,za službo, za družbo…

    Samo barcaffe,tudi to je res. Kaj če v družini pride do smrti očeta,nesreče in ni več edine plače? Ogromno mladih druzin,kjer oba delata,nimajo zadosti. Ogromno mladih druzin živi v najemu dozivljensko. Ali pa ko je nasilje v družini,zasvojenosti?
    Ko je ženska nadzirana,nima svojega denarja? Potem pa spet vik in krik,kam bo šla,brez finančnih sredstev,brez strehe nad glavo?

    Zato mi je čisto normalno,da v teh časih ženska dela,da je lahko neodvisna,da sama razpolaga s svojim denarjem. In prispeva enakovredno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja