Zakaj sem obsedena s tem, da morajo imeti moji otroci nasmejano mamo?

Foto: Shutterstock

Vožnja z avtomobilom je lahko odličen poligon za premlevanje težkih tem med mano in možem, ki se lahko končajo tudi s solzami … Dokler se ne obrnem nazaj in si nadenem smejoče maske za otroke.

Pot po avtocesti na drugi konec Slovenije. Prijeten popoldan, ki se iz sonca in miru kmalu po štartu spremeni v moreče polje preigravanja argumentov med nama z možem. Ah ja, zakaj sva že načela to temo?! Ampak sva jo in ko enkrat zaideva na bojno polje, je vzdušje kaj kmalu na točki, ko bi najraje zavrtela film nazaj in začela znova.

Ampak ta nazaj se ne more zgoditi. Morda znajo moški ob takih situacijah enostavno umolkniti, ženske pa smo pogosto kot »nežnejši« spol nežnejše tudi v občutjih in jih ne zakopljemo tako zlahka … Potem pa je tu še tisti silna moč odgovornosti do svojih otrok: Je prav, da so oni del tega? Ne.

»Pa kakšna mama sploh sem?! Obupna!« Ko sem to v telefonskem pogovoru ubesedila novinarski kolegici, me je ta v smehu popravila: »Ne, ne obupna, ampak obupana!«

Kaj zdaj? Daj, potrudi se in ne prenašaj tega nanje. Obrnem se nazaj, si nadenem nasmešek in poskušam zabavati. Saj uspe. Otroci se res zasmejejo, a v bistvu točno vem, da oni vejo. No, predvsem da čutijo. Kaj zdaj? Koliko igrati in koliko dovoliti čustvom, da se pokažejo v vsej svoji intenzivnosti in vplivajo na vzdušje v celotni družini?

Igranje ni vedno slabo …

Igranje čustev ni vedno slabo. Včasih je to, da grem čez svoja čustva, dobro. Recimo ko pridem slabe volje po otroke v vrtec, pa jim ne pokažem, kako se počutim, ampak se zavestno odločim, da slabe volje ne bom prenašala nanje. S tem jim pokažem, da sem jih resnično vesela, ne glede na moje razpoloženje. In zares zdravilna po taki odločitvi je posledica tega truda (ki pogosto ne izostane, če le ne gre za preveč globoke stvari): slabo razpoloženje se lahko celo spremeni! Zvečer je slika tistih občutij zagotovo drugačna, bolj mila kot takrat, ko so ta čustva vodila moje srce in obnašanje.

Takrat sem vesela, da sem imela dovolj volje in moči, da sem šla čez svoja čustva. Moje »igranje« pravzaprav ni bilo igranje, ampak  trud za to, da me čustva ne preplavijo do te mere, da bi mi narekovala delovanje, ki je lahko resnično destruktivno, njegova posledica pa, da otroci in mož »potegnejo ta kratko«.

Ne obupna, ampak obupana mama!

A ni vedno tako. Seveda ne. Pridejo obdobja, ko se čustvenim nihanjem pridružita še fizična utrujenost in nemoč. In ta težka obdobja so lahko stvar tednov, ne dni. Takrat ta čustva občasno bruhnejo na dan v vsej svoji silovitosti, ne zmorem jih ustavljati in igra ne pride v poštev. Posledično njihovo težo po mojem obnašanju občuti vsa družina.

Kako naj v vsem tem pritisnem gumb za resetiranje? Včasih ga res ne najdem in iz občutka odgovornosti si potem še dodatno nadevam maske.

Takrat si dostikrat rečem: »Pa kakšna mama sploh sem?! Obupna!« Ko sem to v telefonskem pogovoru ubesedila novinarski kolegici, me je ta v smehu popravila: »Ne, ne obupna, ampak obupana!« Saj res – kot bi moral nekdo pritisniti na ta gumb »reset« – v vseh pričakovanih, ki so danes v vzgoji in še posebej do nas mam (pre)visoka, se tolikokrat počutim neuspešno. Pa je ta občutek ne/uspešnosti res lahko merilo?

Kot da je vzgoja nekaj, kar merimo z oceno – aha, ti si odlična mama, ker si ves čas nasmejana in motivirajoča superherojka, ki si sposobna v vsakem trenutku sočutno odgovarjati na potrebe svojih otrok, sedi pet; no, ti si pa malce problematična – veš, na otroke se ne deremo, pa kaj potem, če si že nekaj let neprespana in se ti občasno že meša od občutenja, da potrebuješ »time out«, da moraš zadihati … Ccc, tole se ne bo dobro končalo. Veste, da bodo vse posledice nosili vaši otroci?

Težka občutja + občutek odgovornosti = še več maske

Ja, hvala, vem. In iz tega se rodi občutek obupanosti.  Kako naj v vsem tem pritisnem gumb za resetiranje? Včasih ga res ne najdem in iz občutka odgovornosti si potem še dodatno nadevam maske prijaznosti in si prigovarjam: »Daj, potrudi se! Otroci ne rabijo obupane mame. Niso sami krivi, da je tako.«

In potem v obdobju, ko sem zmožna pogledati nazaj, naletim še na eno »super« zadevo – občutek krivde, da sem se obnašala, kot sem se. Torej dvojna porcija samomrcvarjenja.

Spusti paro!

S “pobega” se vrne mama, za katero se zdi, da si je nadela masko, v resnici pa je kot ekonom lonec spustila ven paro in zdaj lahko mirno kuha naprej.

Takrat se zavem, da igra ni uspela. Da bolje, kot da se v meni nabira smodnik za tempirano bombo, včasih tudi glasno povem: »Ja, jezna sem!« »Utrujena sem in imam občutek, da se trudim samo jaz.« In tudi, da me otroci vidijo objokano. Pa čeprav je meni zaradi občutka ranljivosti takrat verjetno huje kot njim.

Včasih pa se zgodi tudi čudež in mi uspe »pobeg« (žal ali pa na srečo ta ni vedno možen). Pobeg v naravo, preč od tiste luknje, v katero sem začela padati. Lahko samo za pol ure. Ki pa dela čudeže. Pogled v drevesa ali jezen tek v breg ali glasno premlevanje dogodkov (v upanju, da ne srečam kakega začudenega sprehajalca) delajo čudeže. In domov se vrne mama, za katero se zdi, da si je nadela masko, v resnici pa je kot ekonom lonec spustila ven paro in zdaj lahko mirno kuha naprej.

Pogum biti nepopolni – misija nemogoče?

V čudovitem TED-ovem govoru je raziskovalka odnosov Brené Brown opisala razliko med ljudmi, ki se počutijo vredni ljubezni in pripadnosti, in tistimi, ki tega občutka nimajo.

Za tiste, ki imajo občutek vrednosti, je ugotovila: »Ti imajo tri značilnosti: pogum, sočutje in povezanost. /…/  Beseda pogum prihaja iz latinske besede cor, ki pomeni srce in prvotni pomen besede je bil, da si upaš z vsem srcem povedati zgodbo. Ti ljudje so, zelo preprosto povedano, imeli pogum biti nepopolni. Imeli so sočutje, da so bili najprej prijazni do samih sebe in potem do drugih. /…/ Zadnja značilnost pa je bila povezanost. Najtežji del – kot posledica avtentičnosti. Da so šli iz tega, kar naj bi bili, v to, kar so.«

Kje je moja meja igranja čustev? Jih tu lahko presežem ali mi bo to prineslo le še več nemira in polnilo moj lonec s paro?

Sliši se lahkotno, ne? Zame ni. V meni je toliko navlake tega, kar naj bi bila, predstavljala in dajala, da mi vse to zamegljuje pogled na to, kar v resnici sem in me tega ne bi bilo sram. Ampak sram je že druga tema, zato v trenutkih lastnega srečevanja s čustvi ostajam pri preprostih vprašanjih: Kje je moja meja igranja čustev? Jih tu lahko presežem ali mi bo to prineslo le še več nemira in polnilo moj lonec s paro?

Sliši se lahkotno. Zame je v resnici zahtevno. A se trudim. Ne za ocene, ampak zato, ker prinaša obilne sadove miru in občutja, da sem vredna in da nisem obupna mama. Le včasih obupana …

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja