Foto: CanvaPisanje voščilnic, ki je včasih predstavljalo del tradicije pred božično-novoletnimi prazniki, je v zadnjem času v zatonu.
Voščilnice so včasih predstavljale enostaven in relativno poceni način, da sorodnikom, prijateljem in znancem voščimo lepe praznike, se jim morda zahvalimo za skupaj preživete trenutke v iztekajočem se letu in jim zaželimo vse dobro v letu, ki prihaja. Zaradi tehnologije, ki je tako hitro postala dostopna vsem, pa voščilnice niso več predstavljale ažurnega, poceni in sodobnega načina voščil. To so nadomestili telefoni, ker sta klic ali sporočilo postala zelo poceni ali pa celo brezplačna alternativa. Pa je SMS res enakovreden voščilnici?
Voščilnica ali SMS?
S komuniciranjem preko mobilnih naprav smo ljudje pridobili zares izjemno prednost hitrega obveščanja. Žal pa smo zaradi tega pozabili na pomen iskrenih sporočil preko pisem in voščilnic, ki jih napišemo z roko. Po drugi strani pa ravno zato v zadnjem času večjo vrednost dobivajo tudi pisma, za pisanje katerih se moramo nekoliko bolj potruditi.
Pred časom sem poslal nekaj pisem različnim starejšim ljudem s katerimi se poznam, pa že nekaj časa nisem imel stika. Težko opišem hvaležnost, srčnost in presenečenje, ki so jih ti izrazili v odgovorih.
Vzeti list papirja, pisalo in zapisati misli sploh ni tako težko, če to naredimo z mislijo, da bomo nekoga osrečili. Prav gotovo je lažje poslati SMS, vendar ali ima ta res enako moč kot pismo? Verjamem, da se sedaj počasi začenjamo ponovno zavedati vrednosti pisane besede, zato je dobro, da to podpremo in tako otrokom kot tudi drugim ljudem to pokažemo z zgledom, s pisanjem na roko.
Voščilnice so posebne, ker:
- prejemniku pokažejo, da smo se nanj spomnili, si vzeli čas, da smo napisali voščilnico in jo poslali,
- jih prejemnik lahko shrani na vidno mesto in zapisane misli prebere večkrat čez leto,
- voščilu, napisanemu na roko, dodamo zelo oseben pečat, s katerim se telefon ne more kosati,
- jih lahko naredimo ročno, s tem pa še dodatno izrazimo in prenesemo ljubezen ter osebno noto,
- smo ljudje sedaj že vajeni sporočil po telefonu, voščilnica pa obudi tradicijo, nostalgijo in občutek človečnosti ter srčnosti.
V zadnjem času opažam čedalje več spodbud za pisanje voščilnic in nasploh za pisanje z roko. Tega sem vesel, ker trdno verjamem, da se vsi ljudje razveselimo pisma ali voščilnice in zato bo ta tradicija obstala. Morda smo nekateri nanjo malo pozabili, pa nič zato. Nikoli ni prepozno, da ponovno pričnemo s pisanjem – in z osrečevanjem. 🙂
Pisanje osamljenim
Nagovarja me dejstvo, da se kljub temu, da mi socialnih stikov ne manjka, vedno razveselim, ko dobim voščilnico ali pismo. Marsikdo mi ne verjame, češ da teh ljudje itak ne pošiljajo več, pa ni nujno res. Pred časom sem poslal nekaj pisem različnim starejšim ljudem s katerimi se poznam, pa že nekaj časa nisem imel stika. Težko opišem hvaležnost, srčnost in presenečenje, ki so jih ti izrazili v odgovorih.
Prejemniku pokažemo, da smo se nanj spomnili, si vzeli čas, da smo napisali voščilnico in jo poslali.
Tudi ljudem, s katerimi smo redno v stiku, s tem polepšamo dan. S sporočilom osamljenim predvsem ostarelim ljudem pa lahko gotovo naredimo dobro delo, ki ne bo polepšalo le enega dneva, ampak jim bo zaradi pomanjkanja stikov gotovo ogrelo srce in celotne praznike. Je še kaj lepšega kot čutiti hvaležnost drugih ljudi?
Naj bo ta članek spodbuda, da letos pošljemo voščilnice sorodnikom, prijateljem, znancem in tudi osebam, na katere smo čez leto nekoliko pozabili. Že ena voščilnica lahko nekomu polepša dan.
Če nimate prave ideje, kaj zapisati v pismo ali voščilnico, lahko morda najdete navdih v katerem od naslednjih člankov:
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Pred leti sem napisala in poslala tudi 35 voščilnic. Z leti jih napišem vse manj. Pišem samo še starim ljudem, tistim, ki niso vešči sodobnih tehnologij. Ostalim pošljem e-majl, SMS, ali jih pokličem po telefonu. In tudi če napišem SMS, mislim na tistega človeka, se potrudim, da napišem kaj več kot samo vesel Božič in srečno novo leto, ker to mi je tako suhoparno.
Zdi pa se mi, da z leti ljudje cenijo voščila vse manj, kot da smo vsega naveličani. Vsa ta voščila nato pristanejo – saj veste kje.
Imam pa sosedo v domu že več let. Je popolnoma dementna in nikogar ne pozna. Kljub vsemu ji še vedno pišem za rojstni dan, za Božič in za Veliko noč. Ker vem, da je še vedno človek in ne pozabim časa, ki smo ga preživeli skupaj.