Janez Meden: »Vrgli so me iz bogoslovja, a imam še vedno rad Cerkev«

Foto: osebni arhiv

Janez Meden je eden od pobudnikov portala Luč.si, kjer vodi projekte. Portal trenutno ponuja dva programa – Izbrani za birmanske skupine, ki ga izvaja preko 40 slovenskih župnij, in spletni tečaj Spremenjeni, ki pomaga na globlji način vstopiti v sveto mašo. »Gre za zelo konkretne korake, ki pomagajo vzljubiti sveto mašo in odkriti njeno lepoto,« pravi Janez. Dodana vrednost tečaja je, da je dostopen na spletu, tako da ga lahko spremljamo iz domačega kavča.

»Odzivi so zelo pozitivni,« pravi Janez, ki za adventni in postni čas obljublja tudi nekaj novosti. Z njim smo se pogovarjali o prenašanju vere mladim, izzivih sodobne kateheze in njegovi izkušnji z bogoslovjem.

Janez, si tipičen primer dejavnega evangelizatorja. Svojo vero ne le živiš, ampak jo deliš z drugimi. Kaj te žene?

To, da imam rad mlade. Rad sem jih imel že takrat, ko so bili starejši od mene. (smeh) Žar in energija mladinskih skupin, zborov, Stične … me od nekdaj navdušujeta. Sam sem do globljega odnosa do vere prišel preko karizmatične skupine Mladi za Kristusa. Zelo so me pritegnili darovi Svetega Duha, prvič sem vero začutil kot nekaj, kar ima vpliv na moje življenje, tukaj in zdaj. Postal sem voditelj, ki je vrstnikom pomagal, da smo skupaj iskali odgovore na vprašanja o veri. Priložnost, da nekomu pomagam pri iskanju, se mi je zdela nekaj najlepšega.

Nato mi je župnik zaupal vodenje mladinske skupine. Hkrati sem se vpisal na študij elektrotehnike. Oboje sem moral usklajevati, ampak mladi so imeli vedno prednost. Nekega petka sem se po predavanjih vračal skozi center Ljubljane in videl mlade, kako se pripravljajo na nočno življenje. Zdelo se mi je tako prazno. Videl sem, kako si v življenju želijo polnosti. Tisti večer sem imel mladinsko skupino in želel sem jim pokazati, koliko polnejše je življenje v veri. Ogromno mladih nima nikogar, ki bi jim to pokazal. Takrat sem se odločil, da bom dal svoje življenje zanje. Najprej sem mislil, da bom postal duhovnik, vendar je imel Bog z mano drugačne načrte.

Kot animator in voditelj mladinskih skupin že leta delaš z mladimi. Kje vidiš izzive pri prenašanju vere? Zakaj jih po birmi večina odpade? Gre res za naraven proces ali kot Cerkev nosimo svoj delež odgovornosti?

Znana težava je, da je birma na koncu osnovne šole, zato se povezuje s koncem nekega obdobja. Zdelo bi se mi boljše, če bi bila birma v srednji šoli. V osnovni šoli bi imeli osnovnošolsko katehezo, v srednji šoli pa odločitev ali želiš nesti vero v odraslo življenje.

Številni duhovniki birmance že med pripravo na birmo obravnavajo kot izgubljene primere, ki bodo odšli. Če bi mladim dali besedo in jim povedali, da jih rabimo, bi jih več ostalo.

Druga težava je, da ne znamo poslušati mladih. Zelo rad imam odlomek, ko Jezus obudi mladeniča iz Naima. Ko Jezus vidi, da iz mesta nesejo mrliča, se ga dotakne. Mladenič se takoj dvigne in ima nekaj za povedati! Tako delamo mi z mladino. Nesemo jih ven kot mrliče, ki nam ne morejo ničesar dati. Številni duhovniki birmance že med pripravo na birmo obravnavajo kot izgubljene primere, ki bodo odšli. Če bi mladim dali besedo in jim povedali, da jih rabimo, bi jih več ostalo. Rabimo jih, ker nam marsikje ne gre, oni pa imajo drugačen pogled in svežino. Mladi so iskreni, dovolijo si čutiti in povedati, kako je. Hkrati so dovolj zreli, da razumejo. Ne zadovoljijo se z bednimi odgovori, treba jih je prepričati. Vera je dovolj trdna, da jih lahko prepriča.

Drug primer iz evangelija je mladenič, ki je žalosten odšel. Prišel je do Jezusa in mu povedal, da izpolnjuje vse, kar je treba. Hkrati pa je čutil, da hoče nekaj več. Jezus ga je vzljubil in mu rekel, naj naredi korak naprej in razda premoženje ubogim. Mladenič tega ni zmogel. To je realnost, ki jo mora katehet sprejeti: vsi ne bodo ostali. Ampak Jezus ni zmanjšal svojih pričakovanj, ker je nekdo odšel. Kot Cerkev ne moremo pridobiti mladih, če si prizadevamo samo za to, da jim bo luštno, in če se jim bojimo povedati nekaj, kar jih bo zmotilo. Jezus tega ni nikoli počel.

Zelo rad imam mlade, vendar se zavedam, da so svobodni in da marsikdo odide, ko mu rečeš: »Tukaj Cerkev od tebe pričakuje več.« Toda če zmanjšamo pričakovanja, odidejo ravno tisti, ki pričakujejo več. Če bi Jezus mladeniču rekel: »Če vse izpolnjuješ, potem je v redu,« mislim, da bi vseeno žalosten odšel. Ker je čutil, da obstaja nekaj več. Do mladine moramo ostati zahtevni, hkrati pa jih zares poslušati in biti vsaj tako zahtevni tudi do sebe. Težko mi je gledati mlade, ki iščejo na pravem mestu – v Cerkvi – pa ne najdejo, ker smo mi tako nerodni.

Mladim je treba pokazati, da je vera povezana z našim življenjem in da odgovarja na naša vprašanja.

Kaj je po tvoje ključ, da bo mlad človek zahrepenel po Jezusu in odrinil na globoko?

Ko bo videl, da so ljudje, ki živijo vero, drugačni. Obstajajo mladi, ki imajo zelo izostren čut in sami od sebe čutijo, da jih vera privlači. Vsi pa nimajo tega, večina rabi zgled. Zame je bil takšen zgled Peter Pučnik in njegovo veselje, da ga je Bog poklical za duhovnika. Videl sem, da sledenje Bogu prinaša veselje, čeprav ta pot ni vedno lahka. Mlade najbolj nagovarja naše pričevanje, da smo veseli, ker smo verni. Da je vera včasih tudi breme, vendar je vedno smiselna.

Se ti zdi, da klasični verouk, kot ga poznamo v večini slovenskih župnij, služi svojemu namenu? Kje vidiš prostor za spremembe?

Teoretičnega dela ne smemo kar opustiti, saj mladim poznavanje in razumevanje vere zelo pomaga. Treba pa bi bilo razmisliti, kaj je bistveno. To je težava celotnega osnovnošolskega izobraževanja, ne samo verouka. Kaj je tisto, kar mora na koncu osnovne šole res vsak znati? Na to se je treba osredotočiti, ne na kup podrobnosti. Pri veroučnem znanju bi se morali osredotočiti na poznavanje zakramentov in Svetega pisma ter na izkušnjo molitve in skupnosti. Vsi mladi bi morali dobro vedeti, kaj so zakramenti in zakaj so tako pomembni. Cilj je, da začutijo, da imajo oni nekaj od tega! Zakramenti so nam dani, da bi živeli polno življenje. Mladim je treba pokazati, da je vera povezana z našim življenjem in da odgovarja na naša vprašanja.

Ključno je, da imamo radi otroke in mlade. Da smo jim zgled v tem, da nam je vera pomembna in da so nam pomembni tudi oni. Zato se z njimi pogovarjamo, jih učimo in spremljamo. Vsi ne bodo ostali, za njihovo dušo se bori veliko stvari, tudi hudič. Zato ni edino merilo, koliko jih ostane. Ampak če ne ostane skoraj nihče, vseeno vidimo, da nekaj ni v redu. (smeh)

Ena od težav pastorale je, da je poklic kateheta, animatorja, v tvojem primeru evangelizatorja, podcenjen. Večinoma gre za prostovoljno delo v prostem času. Se zato izgubi veliko odličnega mladega kadra, ki je sposoben izpeljati npr. Stično mladih? Ker mladi pridejo do točke, ko morajo poskrbeti za družino, stanovanje in si ne morejo več privoščiti delati zastonj?

Zelo podpiram prostovoljno delo v Cerkvi. To je služenje, ki mora ostati. Sam poskušam živeti od svojega dela v Cerkvi in sem za marsikaj plačan. Vseeno pa se mi zdi pomembno, da ohranim stvari, ki jih za Cerkev delam zastonj. Mislim tudi, da službe v Cerkvi ne bi smele biti izredno privlačne za vse. Ljudi ne smemo privabljati z denarjem, ampak mora biti zadaj poklic. Jaz bi bil pripravljen sprejeti takšno službo, čeprav bi bil nekje drugje plačan več, ker bi v tem videl smisel.

Zelo podpiram prostovoljno delo v Cerkvi. To je služenje, ki mora ostati. Sam poskušam živeti od svojega dela v Cerkvi in sem za marsikaj plačan. Vseeno pa se mi zdi pomembno, da ohranim stvari, ki jih za Cerkev delam zastonj.

V nekaterih tujih Cerkvah se dogaja, da številne službe opravljajo ljudje, ki niso niti zares verni, ker gre za dobre službe. Treba je biti pozoren, da pritegnemo ljudi, ki so za to poklicani, in potem njihovo delo ovrednotimo. Večina mladih bo šla v vsakem primeru v druge poklice. Nekomu, ki se najde v Cerkvi in ima karizmo, da mu drugi sledijo, pa bi bilo dobro omogočiti delovno mesto. Če hočemo dober kader, mu moramo omogočiti, da dela za nas. Ljudje, ki so poklicani, naredijo še precej več od tega, za kar so plačani.

Kako misliš, da bo kateheza otrok in mladih videti čez deset let?

Mislim, da se kateheza mladih v tem času ne bo veliko spremenila. Še vedno bo potekala v majhnih skupinah. Ali bodo interesne ali vezane na teritorij, ni bistveno. Kateheza otrok pa bo verjetno potekala na dva načina. Eden bo še vedno tak, kot je danes, v obliki verouka. Drugi bo v obliki družinske kateheze – da se otroke uvaja v vero skupaj in preko staršev.

Štiri leta si bil v bogoslovju, nato si iz njega izstopil. Kaj se je zgodilo?

Nisem izstopil, ampak sem bil odslovljen. Štiri leta sem bil v bogoslovju, nato sem imel še leto premišljevanja. Moja izkušnja vere in tega, kar Cerkev dela živo, se je zelo razlikovala od izkušnje večine bogoslovcev. Precej hitro sem ugotovil, da moj pogled ni tipičen, ko so se nekateri starejši bogoslovci obregnili ob moj način oblačenja, ker imam rad žive barve in ne maram »duhovniške črnine«. Pa dobro, to sem počasi sprejel. Kasneje so prišle težave, ker sem želel ostati dejaven v delu z mladino ter v slavilnem bendu, kjer sem igral bobne. Težko mi je bilo zakopati svoje talente. V bogoslovju je mentaliteta, da bi morali vsi bogoslovci živeti in delovati čim bolj enako, saj naj bi to gradilo skupnost. Poskušal sem razumeti, ampak takšnega načina razmišljanja nisem mogel vzeti za svojega. Ni se mi zdelo evangeljsko.

Imel sem tudi izkušnjo z enim od bogoslovcev, ki se je name zelo čustveno navezal. Lahko bi rekli zaljubil. Začel me je zasledovati in čustveno manipulirati, grozil je tudi s samomorom. Bilo je zelo neprijetno. Ko sem to povedal predstojnikom, so mi svetovali, naj se ga pač izogibam. Nič se ni zgodilo, ta oseba je bila kasneje posvečena v duhovnika.

V bogoslovju je mentaliteta, da bi morali vsi bogoslovci živeti in delovati čim bolj enako, saj naj bi to gradilo skupnost. Poskušal sem razumeti, ampak takšnega načina razmišljanja nisem mogel vzeti za svojega. Ni se mi zdelo evangeljsko.

Takšno težavo sem imel jaz, ampak obstajale so tudi druge stvari. Recimo težava s celibatom – da je imel eden od bogoslovcev punco. Ali z alkoholom. O teh težavah sem govoril s predstojniki, da bi jih začeli reševati, vendar se ni zgodilo nič. Obravnavali so me, kot da rušim skupnost in bratstvo med duhovniki. Ampak če duhovniki in bogoslovci med seboj ne morejo biti odprti, če si »zaradi miru« gledajo skozi prste, namesto da bi si pomagali, to ni nobeno bratstvo! Občutek imam, da se Cerkev na več področjih izogiba reševanju problemov, ne samo v bogoslovju.

Kaj je bil vzrok, da so te odslovili?

Povod je bil, da sem namesto v bogoslovju začel sv. maše obiskovati drugje. Danes bi se tega lotil drugače, ampak takrat nisem videl drugega izhoda. Imeli smo stalni sedežni red in jaz sem moral sedeti zraven tistega fanta, ki je bil navezan name. Med mašami mi je šepetal neprimerne stvari. Kljub mojim pritožbam predstojnikom se ni nič spremenilo. Enostavno ni šlo več tako naprej.

V žargonu delovnih mest bi rekel, da je šlo za toksično vzdušje. Tudi prijatelji so mi rekli, da sem se začel spreminjati – in ne na boljše. Takrat sem se odločil, da ne bom tiho in se samo prilagodil. Ne vem, ali je bilo to pravilno. Slišal sem nasvete, naj malo potrpim, saj bom lahko delal po svoje, ko bom duhovnik. Ampak na tak način ugasneš del sebe, ki ga težko prižgeš nazaj. Poleg tega ne morem zamižati, če vidim, da nekaj ni prav.

To, da sem bil odslovljen, se mi ne zdi narobe. Škofu sem povedal, da to sprejmem v duhu pokorščine, ki je nekaj svetega in pomembnega. Ampak pred pokorščino predstojnikom je pokorščina evangeliju in vesti. Predstojniki so postavljeni, da presojajo o primernosti kandidatov za duhovništvo in njihovo odločitev sprejemam. Samo način se mi ni zdel pravi.

Zakaj?

Z rektorjem, ki me je odslovil, nisem imel nobenega poglobljenega pogovora. Rekel mi je samo, da tako ne bo šlo, in mi predlagal leto premišljevanja. Ko sem se po enem letu vrnil, mi je čez mizo podal odslovilno pismo. Z nadškofom sem imel sicer daljši pogovor, vendar nisem imel občutka, da zares sliši. Rekel mi je, da sem jezen na cel svet. (smeh) Res sem bil jezen in mislim, da sem imel za to dober razlog. Jeza kaže, da nekaj ni v skladu s tvojimi pričakovanji. Nisem pa nikoli čutil zamere. Bolj žalost.

Bog nam je dal različne talente in nas kliče na različne načine. Želel bi si, da ne bi imeli samo enega »modela župnika«, v katerega mora pasati bogoslovec. Kar štrli ven, hočemo odrezati, tistega, kar manjka, pa ne napolnimo.

Vseeno sem ves ta čas močno čutil, da hočem ostati aktiven v Cerkvi. Po odslovitvi sem si vzel eno leto za razločevanje, kam me Bog kliče. Odločil sem se, da v tem času ne bom imel punce, da se bom lahko svobodno odločil, kako naprej. Tisto leto se je pokazala priložnost za Luč.si. Začel sem prostovoljno, s prijateljem Domnom Golobom sva vložila svoje prihranke in prosti čas. Tako se je začelo, dobre stvari sva želela deliti z drugimi. In zdaj sem tukaj. (smeh)

Kje vidiš izzive pri formaciji bodočih duhovnikov?

Mislim, da je Čušin rekel, da je bogoslovje hotel za bogoslovce v centru Ljubljane. Bodoči duhovniki bi morali skrbeti zase, se naučiti kuhati, likati. Videti, koliko časa gre za vsakdanje stvari! Tako bi bolje razumeli ljudi in cenili prostovoljce v župniji. Zavedali bi se, kakšna žrtev je, da poleg vseh obveznosti v službi, doma in v družini prideš pomagat v župnijo. To ni samoumevno.

Če duhovniki in bogoslovci med seboj ne morejo biti odprti, če si »zaradi miru« gledajo skozi prste, namesto da bi si pomagali, to ni nobeno bratstvo! Občutek imam, da se Cerkev na več področjih izogiba reševanju problemov, ne samo v bogoslovju.

Mislim, da bi si bilo treba postaviti vprašanje, za kaj mora biti bodoči župnik usposobljen. Bogoslovci imajo nekakšne šestletne duhovne vaje v odmiku in tišini. Ta odmik je potreben, da dozori odločitev, ampak šest let je preveč. Več bi rabili prakse v župnijah. Če se pripravljaš na odgovorno službo, se želiš učiti, iti na teren, opazovati … Bogoslovcem je sicer udobno, ampak ko pridejo na župnijo, niso pripravljeni, česar se tudi sami zavedajo. Nekateri se znajdejo in splavajo, drugim pa je zelo težko.

Ko se fant odloči za bogoslovje, mora pridobiti mnenje domačega župnika. Nato ves čas pridobiva različna mnenja predstojnikov. Samih duhovnikov. Želel bi si, da bi bili v to vključeni tudi laiki. Najprej iz domače župnije. Oni fanta najbolje poznajo, so praktični in najhitreje vidijo, ali nekdo »deluje«. Jezus je za služenje izbiral tudi slabotne in duhovniku ni treba biti popoln. Ampak nekomu, ki ne more hoditi, vseeno ne bomo naložili, naj teče.

Bog nam je dal različne talente in nas kliče na različne načine. Želel bi si, da ne bi imeli samo enega »modela župnika«, v katerega mora pasati bogoslovec. Kar štrli ven, hočemo odrezati, tisto, kar manjka, pa ne napolnimo.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Čestitke za takšno razmišljanje. Sama že dolgo govorim, da naj bi se župnik ali kdor od faranov pričakuje, da smo tam več prisotni, poročil, imel otrok, kolikor jih Bog da, bo zvest celo življenje isti ženi in ima še vse otroke super vzgojene… poleg tega pa naj še žena bo po možnosti zaposlena in skora vsak dan dela v župniji za Cerkev. Nekaj takega se je svoj čas pričakovalo od nas. Včasih bi sicer lahko več naredili a smo se raje umaknili, ker nismo zmogli poleg kmetije, ostarelih staršev, službe, otrok, šole… biti toliko dejavni v župniji. Pa še vedno grem rada k maši, ko lahko. Tudi čistit in venčat cerkev, ko je na vrsti naša vas. Vera zato ni zamrla.

  2. Hvala za poučen intervju, ki je razkril določene neprijetne vedenjske vzorce v vodstvu semenišča in (nad)škofij(e), s tem pa odprl nove poglede na navzočnost t. i. gejevskega lobija, ki preprečuje nujno potrebna razčiščevanja glede tega problema. V Bostonu se je kardinal O’Mailey OFMCap lotil tega problema na polno, potrebno je bilo pošteno prevetriti semenišča.
    Predvsem pa je intervju jasno pokazal, da bo potrebno že desetletja nespremenjeno platformo pri formaciji (bodočih) duhovnikov precej spremeniti, se morda ozreti tudi v tujino k primerom dobre prakse, itd. Morda bo sestava SŠK tudi vplivala na reforme na tem področju. Uvedba pripravljalnega leta je sicer dobrodošla (nekakšen noviciat, konkretno življenje v župniji), vendar je formacijo duhovnikov realno podaljšala za še eno leto. Vsekakor je potrebno razločevanje v smeri približevanja evangeliju (in to približevanje ni modernizem, kot nekateri to napačno prikazujejo).
    Glede birme bomo tudi morali narediti zelo jasno razpravo. Je bil Janez tu zelo realen. Navsezadnje smo v fazi sinode o sinodalnosti in morda je res skrajni čas, da si te stvari javno povemo in da se tudi škofje izjasnijo o tem. Sicer bo še naprej “business as usual”, ker edino to še znamo… Ravno v teh dneh prebiram dnevniške zapiske Vinka Kobala, ki je dušnopastirsko začel delovati v začetku petdesetih let, želel je ustvariti nekaj več kot pa biti nekakšen verski uradnik na svoji župniji. Ampak prav zaradi tega “nekaj več” je dobival očitke, da se gre nekakšne škodljive novotarije, mlade odvrača od župnij… Hudi očitki so leteli nanj vse do konca njegovega zemeljskega življenja.
    In še to: slepa pokorščina še ne pomeni izpolnjevanje Božje volje. 😉 Iz Janezovega primera se da to naučiti.

    1. Tudi meni se zdi nujno, da tako odkrito pričujemo o vseh naših medsebojnih odnosih, ki vedno vključujejo tudi nesporazume ,a kot je razvidno iz gornjega prispevka , kažejo predvsem tudi možnosti reševanja le-teh.

  3. Žal mi je za Janeza in njegovo grenko izkušnjo. Škoda, ker bi lahko postal dober duhovnik. Marsikje je marsikaj narobe, pri tem si ne bi smeli zatiskati oči. Strinjam se, da slepa pokorščina ne vodi nikamor. Kar ni prav, bi morali povedati in razčistiti, drugače lahko govorimo samo o hinavščini in sprenevedanju. Vsekakor mu želim, da bi lahko uspešno izpolnil poslanstvo, ki si ga je zadal.

  4. Samo tale z zalezovanjem je pa dosti huda! Tako osebo posvetiti v duhovnika… ni treba biti ravno psiholog, da sešteješ, kaj sedaj dela. Pa še škoda za Janeza.

  5. Hvala mladenič za tole pričevanje. Mislim na zadnji del članka. Spregovoriti je treba. Naglas. Jaz se ne čudim pomanjakanju duhovnikov in redovnic nič več. Oni, ki vas je “gejevsko osvajal” je duhovnik, vas so vrgli ven. Narobe svet. In na ta način ne bo duhovnikov. Pika. Bog ne želi uničevati mladih ljudi. Vse dobro.

  6. Hvala g. Janez za tvojo iskreno pripoved. Hvala tudi Zavodu ISKRENI, ki je tvojo zgodbo objavil, DRUŽINA ali OGNJIŠČE bi si tega ne upala storiti.

    Ja marsikaj je v naši cerkvi narobe. Naši visoki cerkveni dostojanstveniki se zelo trudijo Cerkev očistiti na ZUNAJ, notranjost jim pa ni MAR ! Vendar je v naši Cerkvi mnogo takih, ki jo imamo Cerkev, tako kot ti Janez, radi, kljub rakovih ran, ki jih je polna.

    Jezus je rekel; PUSTITE MALE PRITI K MENI, zato sem prepričana, da nas in Cerkve ne bo zapustil in bo svojo Cerkev sam očistil in nam jo vrnil tako lepo, kot jo je ustvaril. Mi pa MOLIMO, DA BI SE TO ČIMPREJ ZGODILO !!!

  7. Visoke gospe in gospodje, dragi komentatorji, brez dokazov bomo težko obsodili zločince znotraj cerkve. S pištolami ne rešujte težav in tudi s poplavo besed ne bo nič boljše. Kdo si upa vsak dan moliti sveti rožni venec za te, ki jih tako dobro poznate? Kdo si upa darovati vsakdanje trpljenje za te, ki so po vašem osebnem mnenju na poti v pekel? Sveti Duh deluje v Jezusovih zakramentih, sicer pa, če bi vera drugih temeljila na našem zgledu, bi verjetno tudi mi izpraznili klopi cerkva.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja