Zakaj NND ni kontracepcija?

Razlika med kontracepcijo in občasno vzdržnostjo z namenom urejanja spočetij je večja in globlja, kot navadno mislimo.

Naravno urejanje spočetij oziroma naravno načrtovanje družine (NND) mnogi pojmujejo le kot eno izmed oblik kontracepcije in ga tudi napačno poimenujejo »naravna kontracepcija«. V resnici pa je razlika med kontracepcijo in občasno vzdržnostjo z namenom urejanja spočetij večja in globlja, kot navadno mislimo.

Že sama beseda kontra-cepcija pomeni, da delujemo »proti spočetju«. Ko v spolnosti uporabimo kontracepcijo, se dogajata dve dinamiki, ki sta druga z drugo v nasprotju, lahko celo rečemo, da se druga z drugo »bojujeta«.

Pri kontracepciji želita parnterja nekaj, kar se že dogaja, preprečiti. Pri naravnem urejanju spočetij pa lahko govorimo o »izogibanju« ali še bolje o »odlaganju« spočetja.

V odnosu telesne združitve med moškim in žensko je vse naravnano k temu, da bi se moška in ženska spolna celica združili, da bi nastalo novo življenje. Če moški in ženska v spolni odnos vstavita kontracepcijo, želita torej nekaj, kar se že dogaja, preprečiti. Kontracepcija je tako dejansko »preprečevanje spočetja«.

Pri naravnem urejanju spočetij pa ne uporabljamo izraza »preprečevanje spočetja«, ampak govorimo o »izogibanju« ali še bolje o »odlaganju« spočetja oziroma o »urejanju razmika med rojstvi«. Morda se komu zdi to razlikovanje dlakocepsko, vendar je zelo pomenljivo.

Pri NND-ju se namreč spolnega odnosa vzdrživa, če v danem trenutku ne želiva spočeti oziroma presodiva, da ne zmoreva podariti novega življenja. Naravni proces, ki v spolnosti vodi k spočetju, se niti ne začne, zato nimava česa »preprečevati«. Lahko govoriva samo o tem, da se za otroka nisva odločila, da sva spočetje odložila oziroma sva se mu izognila.

Od vseh navedenih izrazov mi je osebno najljubši »odlaganje spočetja«. Če rečem, da sem nekaj »odložil«, to pomeni, da me še vedno nekje čaka, da ni izginilo. Če z ženo torej rečeva, da sva odložila spočetje, pomeni, da je klic v podaritev novega življenja še vedno navzoč, pomeni, da naju Gospod v vsakem novem ciklusu nevsiljivo vabi, da se odpreva daru življenja.

Tudi NND lahko živimo »kontraceptivno«

Krščanstvo ni nikoli samo zunanje izpolnjevanje pravil, moralnih norm. Jezus v evangeliju na več mestih usmerja našo pozornost na notranje drže srca, še zlasti pri vprašanjih zakonske zveze in spolnosti. Zato tudi na NND ne smemo gledati samo kot na metodo, ampak jo moramo presojati skozi drže srca posameznega para.

Če uporabljava NND, še vedno ohranjava celovitost najine spolnosti, saj ne posegava umetno vanjo, da bi jo naredila nerodovitno.

Pri uporabi naravnih metod načrtovanja družine so namreč notranje drže srca za zakonce izrednega pomena. Lahko se namreč zgodi, da NND uporabljava samo »na zunaj«, kot metodo, da ne zanosiva, v notranjosti srca pa še vedno živiva »kontraceptivno« in ne odgovoriva na klic k darovanju novega življenja.

Papež Janez Pavel II. v svojih spisih o teologiji telesa opozarja, da taka, zgolj funkcionalna uporaba NND kot metode, povzroči, da je ne vidimo več razlike med NND-jem in drugimi metodami ter tako lahko o njem govorimo kot samo še o eni obliki kontracepcije.

Gotovo ni enako, če v drži zaprtosti za novo življenje uporabljava kontracepcijo ali NND. Če uporabljava NND, namreč še vedno ohranjava celovitost najine spolnosti, saj ne posegava umetno vanjo, da bi jo naredila nerodovitno. Toda hkrati se s tem ne smeva zadovoljiti, saj morava skrbno paziti, da ob tem ne bi postali nerodovitna najini srci.

Svobodno darovanje življenja – Božji dar zakoncem

Seveda to ne pomeni, da bi morala biti zakonca vedno odprta za novo življenje ali da sploh ne bi smela na noben način načrtovati družine oziroma uravnavati spočetij. Odločanje za darovanje novega življenja je Božji dar človeku, prostor najine svobode pred Bogom. Paziti pa morava, da je ta svoboda zares svoboda odločanja za dobro in za ljubezen.

Odgovorni si tako starši, ki se odločijo za večje število otrok, kot tisti, ki zaradi utemeljenih razlogov sklenejo, da za določen ali nedoločen čas ne bodo imeli novega otroka.

Nihče zakoncema ne more predpisati, kolikšno je število otrok, ki bi jih morala imeti. Papež Pavel VI. v svoji encikliki Humanae Vitae (O človeškem življenju) zelo tenkočutno zapiše, da so odgovorni tako starši, ki se plemenito odločijo za večje število otrok, kot tisti, ki zaradi utemeljenih razlogov sklenejo, da za določen ali nedoločen čas ne bodo imeli novega otroka (prim. HV 10). Katekizem katoliške Cerkve pa dodaja, da zakoncem samim pripada odgovornost, da ta želja ne izhaja iz sebičnosti, ampak se sklada s pravilno velikodušnostjo odgovornega starševstva (prim. KKC 2368).

NND – veliko več kot samo metoda

Učenje naravnega načrtovanja družine zato nikakor ne bi smelo biti samo učenje metode oziroma tehnike urejanje spočetij. Ko se kot zakonca odločava, na kakšen način bova urejala spočetja, namreč ni na prvem mestu vprašanje izbire metode, ampak vprašanje, kako bova živela najino obljubo odprtosti življenju, ki sva jo izrekla pri poročnem obredu.

Šele če resnično zaživiva najino zakonsko poklicanost za odprtost življenju, dobi uporaba metode NND v najinem odnosu pravo mesto in smisel. Pravzaprav šele takrat lahko NND zaživiva na način, ki naju osrečuje in izpolnjuje.

Izkušnje kažejo, da imajo pari, ki ne zmorejo ali jim ni dano resnično zaživeti poročne obljube odprtosti življenju, praviloma težave z uporabo NND. Obdobja občasne vzdržnosti postanejo zelo zahtevna. Pari jih lahko doživljajo kot pretežko odpovedovanje, ki v zakonski odnos prinaša nezadovoljstvo, nemir in odtujenost, ali pa se začnejo v plodnih dneh zatekati h kaki od oblik kontracepcije (denimo kondom ali prekinjen spolni odnos).

NND in zakonska duhovnost

Ko se kot zakonca odločava o načinu urejanja spočetij, na prvem mestu ni vprašanje izbire metode, ampak kako bova živela najino obljubo odprtosti življenju.

V takih trenutkih je pomembno, da znamo prisluhniti svojemu srcu, na dnu katerega je vedno iskreno hrepenenje, da bi v ljubezni našlo pristen mir in vedrost obenem. Zavedati se moramo tudi, da Božjega načrta za spolnost in plodnost ne moremo v polnosti zaživeti iz svojih moči, ampak samo s pomočjo njegove milosti.

Gospod mora biti tisti tretji, s katerim vedno znova deliva najintimnejše trenutke najine spolnosti in najinih odločitev o podarjanju novega življenja, pa tudi najinih težav in izzivov v zvezi s tem.

Zato je prav načrtovanje družine oziroma odločanje glede spočetij otrok za zakonce privilegiran prostor, kjer zelo konkretno doživljamo in razvijamo odnos z Bogom. Je kot kapela, kjer sva zakonca v svojem srcu sama z Gospodom. Ko se na tem področju odpreva Svetemu Duhu in črpava iz njegove preoblikujoče moči, pomeni, da zaživiva pristno zakonsko duhovnost.

Prispevek je bil prvotno objavljen v prilogi Naša družina (2/2013).