A je bil načrtovan?

foto: freepik.com

Ljudje radi komentirajo. Če imamo dva otroka enega za drugim. Če imamo več otrok. Če izstopamo iz povprečja: »A tole sta načrtovala?«

Po eni strani je razumljivo, ljudje smo po naravi radovedni. Po drugi pa se vprašanje (nehote) sliši, kot da je načrtovani otrok vreden več od nenačrtovanega. Starši lahko dobimo občutek, da nas imajo za neprevidne in neodgovorne ali da imamo celo smolo. Čeprav je stvar mnogo bolj kompleksna.

Najlepše stvari se zgodijo, ko jih ne načrtujemo

Ko pride do načrtovanja družine, se znajdemo pred dejstvom, da se kljub 21. stoletju vsega ne da načrtovati. Morda bi, pa ne gre. Morda bi tako, pa gre čisto drugače. Morda ne bi, pa se vseeno zgodi. Po človeško je to težko sprejeti, saj bi imeli radi stvari pod nadzorom. Takšne, takrat in toliko, kot si zamislimo. Ampak v resnici … V resnici nas v življenju večina najlepših stvari preseneti. Ste načrtovali, da boste spoznali svojega moža ali ženo? Ste načrtovali najlepši skupni trenutek? Ali najgloblji duhovni dotik? Spoznanja, ki so vam spremenila življenje?

(Ne)znanci z vprašanjem: »Ali je bilo načrtovano?« preverjajo, ali smo (po njihovo) organizirani in odgovorni.

Najlepše stvari se pač zgodijo. Ob pravem času. Kadar smo na njih pripravljeni – pa čeprav se tega ne zavedamo. Nenačrtovani dogodki so lahko tudi naporni, pretresljivi, celo obupni. A predstavljajte si svoje življenje brez vseh spontanih stvari, ki so se zgodile! Si ga sploh lahko? Koliko čudovitih stvari bi zamudili!

Ne načrtovan, ampak podarjen

Včasih ljudje ne načrtujemo, Bog pa. On je zagotovo načrtoval vsakega od naših otrok. Nihče ni bil napaka, pomota ali slučaj. Vsak ima svoje mesto na svetu, ne glede na to, ali smo bili starši ob dveh črticah vzhičeni, pretreseni, prestrašeni ali morda mešanica vsega trojega.

Z možem sva vse otroke načrtovala. A tudi če jih ne bi (in če ga kdaj ne bova?), to ni bistveno. Bistveno je, da je vsakega od najinih otrok načrtoval On in da s starševstvom v resnici sprejemava Njegov dar – ne glede na to, kako si ga zamišljava ali se ob njem počutiva. Ob tem se rada spomnim na prijateljico, mamo petih otrok, ki je nekoč povedala: »Zadnji nam je bil podarjen.«

(Ne)znanci z vprašanjem: »Ali je bilo načrtovano?« preverjajo, ali smo (po njihovo) organizirani in odgovorni. Takšna mimogrede vprašanja so neprimerna in lahko prizadenejo, zato pa so toliko bolj dragocena v ozkem krogu ljudi, ki jim zaupamo. Med dobrimi prijateljicami ali v povezani zakonski skupini, kjer lahko delimo svoja občutja (ki niso vedno idilična) in izkušnje s sprejemanjem nenačrtovanih dogodkov. Firbcem, ki bi radi na hitro pokukali v našo spalnico, pa lahko za vsakega otroka brez kančka slabe vesti odgovorimo: »Seveda je bil načrtovan. Načrtovan in podarjen.« Če ne z naše strani, pa zagotovo od Boga.

Komentarji

  1. Tudi nas so dražili, če je bil načrtovan, sploh, ko jih je bilo že nekaj več pri hiši. Pa sem jih zabil s tem, da sva se še za vsakega načrtno odločila in se bova še. V resnici sva si le dala zeleno luč, potem ko se je zgodilo, se pa je. In po tem, koliko jih bo še. Ko je bilo (medicinsko) jasno, da sva ime dala zadnjemu in sva rekla, “to je to”, so naju pa dražili “ehhh, ziher bo še kak ratal, nikoli ne reci nikoli. Se boš pozabil in bo.” Če pa sem trmaril, da ga pač ne more bit več, pa so očitno pomislili na vazektomijo in dodajali “kaj pa veš, morda bo pa šla na kako zabavo in bo pozabila, da ni s teboj” … v glavnem nesramno in vsiljivo do amena. Ampak osebno sva to jemala v zakup in se nisva s tem ukvarjala. “Kaj bodo pa drugi rekli”, naju ne zanima tako zelo.

    Se pa strinjam, da so mladi včasih neodgovorni. Po prvem zmenku (ali na njemu) se gredo seks, ona zanosi in potem je poroka čez dva meseca. To je enodgovorno in redko se izide. Če bi se vsaj par zmenkov vzdržala, bi vsaj vedela s kom sta.

Komentiranje je onemogočeno.