Zakaj morajo najstniki občutiti žalost?

Vir: Freepik.com

Vsak starš, ki ima najstnika, si želi vedeti, kaj se z njegovim otrokom dogaja, zakaj se tako vede in kako mu lahko stoji ob strani. Veliko literature nam je pri tem lahko v pomoč, kanadski razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld pa nas poleg obstoječega znanja usmeri še k značilnostim, za katere ne bi nikoli rekli, da v sebi nosijo tudi pozitiven naboj za najstnikov razvoj.

Praznina, ki jo najstniki čutijo v svoji notranjosti

“Ko otroci dopolnijo približno 12 let, začnejo izkušati izgubo, ker se zavejo dveh stvari,” pravi Neufeld, “prvič, da so ločeno bitja (kar naenkrat niso več majhni otroci, ki bi staršem prileteli v objem) in drugič, ker se njihov jaz mora pojaviti in razviti.” Izgubo, ki jo doživljajo, lahko najtesneje primerjamo z luknjo, iz katere izvirata njihova bolečina in zmeda. Po Neufeldovih besedah se najstniki le-te najbrž niti ne zavedajo. Občutijo jo kot neke vrste lakoto, ki jo morajo potešiti z odkrivanjem lastnega jaza.

In s čim jo zapolnijo? Neufeld pravi, da to praznino najprej napolnijo s solzami. Mladostniki morajo najprej jokati in si priznati žalost, da so pustili otroštvo za seboj. Zato tudi ni nenavadno, da težijo k melanholični glasbi.

Naloga staršev pri tem pa je, da jim pomagajo, da to žalost sprejmejo. Počutijo se osamljene – pravkar so se “prebudili” in spoznali, da so ločeni ljudje od svojih staršev in da se bodo temu morali prilagoditi. To izgubo morajo občutiti, vendar jim slednja tudi pomaga, da postanejo še bolj odporni in čustveno stabilni.

A vse se ne konča samo pri solzah. To luknjo bodo dalje zapolnili s prepoznavanjem svojih čustev, s spoznavanjem samega sebe in ugotavljanjem, kakšen je namen njihovega bivanja. Na ta način in pod vodstvom staršev, na katere so navezani, bodo postopoma dozorevali.

Če so mladostniki močno navezani na starše, bodo lahko to praznino zapolnili (t.j. bodo dozoreli). Čeprav se bo zdelo, da si objemov in drugih telesnih stikov več ne bodo želeli, pa bo ta vertikalna navezanost nujno potrebna za njihovo zorenje. Če ne bodo imeli nikogar, na kogar bi se vertikalno navezali, se bodo horizontalno navezali na vrstnike. Neufeld zagovarja “kaskadno skrb”, torej starše kot primarni vir navezanosti skupaj z drugimi odraslimi, kot so sorodniki, učitelji ali mentorji.

Znati reči “ne” svojim staršem in tudi svojim vrstnikom

Pravilno dozoreli mladostnik bi moral biti posameznik, ki je sposoben biti tako s starši kot z vrstniki

To, da naj bi vrstniki nadomestili starše, je “normalno” le v statističnem smislu, je prepričan Neufeld. Pravi, da je slednje le značilno za našo družbo in da po svoje ni naravno. Najstniki bi morali imeti prijatelje, težava pa nastane, ko vrstniki nadomestijo starše in povzročijo, da se najstniki navežejo samo nanje. Tako rastejo le horizontalno, namesto vertikalno, kot če so navezani na starše. Mladostniki se začnejo zgledovati po vrstnikih, to pa uničuje njihovo individualnost.

Pravilno dozoreli mladostnik bi moral biti posameznik, ki je sposoben biti tako s starši kot z vrstniki. Prav tako pa bi moral znati reči “ne” obojim. Kako torej vzgojiti najstnika, ki bo bolj povezan s starši kot s svojimi vrstniki? Neufeld pravi, da morajo starši nenehno gojiti močno čustveno povezanost in jim pomagati, da njihova srca ostanejo mehka (ali da ponovno postanejo mehka).

Uporništvo je nujen del dozorevanja!

Namenjeno nam je, da rastemo iz nasprotne volje

“Uporništvo ima svojo funkcijo,” pove razvojni psiholog in nadaljuje: “To je način, s katerim jim narava pomaga, da se naučijo, kdo so, in odkrijejo svojo lastno voljo, da lahko delujejo samostojno. Mladostniki potrebujejo ta povečan apetit po samostojnosti.”

Neufeld prav tako omeni, da se najstnik v tolikšni meri, kolikor ne pozna lastnega mišljenja, upira avtoriteti. Kot da bi rekel: “Umakni se, ne moti me zdaj, poskušam razmišljati!” Njegova volja je avantgarda, ki potiska vse s poti, da bi odkrila, kdo je v svoji notranjosti.

Dobra novica je, da nam je namenjeno, da rastemo iz nasprotne volje (ang. counterwill). Neufeld jo primerja z nosečnostjo, v kateri se rodi nova oseba.

Opozori še na eno stvar in sicer, da se povečana prisila (npr. kazen ali siljenje k nečemu) obrne proti staršem. Vzgajati morajo drugače kot takrat, ko so bili otroci mlajši od 12 let. Bolj ko jim bodo vsiljevali svojo voljo, bolj se jim bo to maščevalo. Močnejši kot je njihov načrt, večji bo najstnikov odpor. Cilj vzgoje pa bi moral biti, da starši najstnikom pomagajo odkriti lastno voljo, in če jim to uspe, se bo instinkt nasprotne volje umaknil.

Upoštevati je treba, da ne gre za to, da bi otrokom pustili, da sami določajo pravila. Starši morajo biti alfa in otroci morajo včasih tudi okušati posledice svojih dejanj. Gre za to, da jim bo pri končni zrelosti pomagala njihova navezanost na starše.

Zmeda je nekaj normalnega!

Bolj ko doživljajo mešane občutke, bolj jim raste prefrontalni korteks

Je mogoče, da bi zmeda bila nekaj koristnega? Neufeld pravi, da mladostniku pomaga spoznati, da stvari niso vedno črno-bele. Ko občutijo zmedo, bi se ji radi izognili, in tako začnejo predelovati svoje nasprotujoče si občutke. Bolj ko doživljajo mešane občutke, bolj raste njihov prefrontalni korteks. Najstnik se tako nauči dvigniti se nad situacijo in videti tako X kot Y, ne le X ali Y, kot je to počel, ko je bil mlajši.

Izstop iz te zmede pa ni samoumeven. Najstnik, ki mu ne uspe odraščati, bo lahko občutil le eno čustvo hkrati: bo impulziven, nestabilen, nerazpoložen in brez perspektive. Neufeld je veliko delal z mladoletnimi prestopniki in opazil, da ti mladostniki nimajo notranjega konflikta. Mladostniki pa potrebujejo notranji konflikt. Ko bodo odkrili svoje mešane občutke, bodo samodejno pridobili samokontrolo: bodo obzirni, pošteni in imeli dobro delovno etiko. Zavedali se bodo, da je delo velikokrat težko, vendar se bodo znali žrtvovati za cilj, ki ga želijo doseči.

Polnjenje praznine z dobrimi stvarmi

Še eno pomembno stvar izpostavi Neufeld, ko omenja najstnike, ki potrebujejo prostor za svojo žalost: igro. Razvojni psiholog v igri vidi varen prostor, kjer najstniki lahko rešujejo čustvene težave. Igra za mladostnike lahko pomeni tudi glasba, umetnost, pisanje, pisanje dnevnikov in branje. Čas pred zaslonom, videoigre in druge zelo stimulativne dejavnosti pa niso igra, saj ne omogočajo osebnega izražanja.

Če pa so še starši tisti, ki se s svojim najstnikom igrajo, pa bo to samo okrepilo njihov odnos. Nekaj idej za skupno igro so družinski pohodi, izleti, družabni večeri ali filmski večeri.

Naj nas najstnikova melanholija, zmeda in uporništvo ne prestraši, ampak poskušajmo v njih videti nujne korake, ki mlade približujejo k temu, kar bodo nekoč postali.

Povzeto po mercator.net