Zakaj mi ob besedi »strpnost« začne trzati leva veka?

strpnostFoto: Shutterstock

Danes smo strpni. Ne le zato, ker praznujemo svetovni dan strpnosti, ampak ker zreli, širokosrčni in napredni ljudi pač morajo biti strpni. Kdo si želi spadati med primitivne in nazadnjaške nestrpneže?

Kljub temu mi ob pozivih k »strpnosti« včasih začne trzati leva veka. Ne zato, ker se imam za nestrpno, ampak zato, ker se od sodobnih strpnežev pričakuje, da se strinjajo z vsem, kar trenutno trobi ideološka elita.

Je nestrpen, kdor se ne strinja z večino?

SSKJ pravi, da strpen človek »dopušča o določeni stvari drugačno, nasprotno mnenje, nazor«, wikipedija pa dodaja, da je strpen človek sposoben mirnega sožitja z drugače mislečimi.

Strpnost NE pomeni, da imamo vsi enako mnenje in se strinjamo o vsem. Strpnost pomeni, da imava s sosedo drugačen pogled na vzgojo, vrednote in način življenja, a se zaradi tega ne zmerjava, ampak se prijazno Strpnost NE pomeni, da imamo vsi enako mnenje in se strinjamo o vsem.pozdraviva. Strpnost NE pomeni, da bi morali na svetu obstajati samo liberalci, zagovorniki splava ali vegani. Strpnost pomeni, da se lahko kljub drugačnim nazorom spoštljivo pogovarjamo, se poslušamo in na koncu ostanemo drugačnih mnenj, ne da bi se začeli žaliti.

Danes veljamo za »strpne« samo, dokler so naši nazori dovolj liberalni. Zagovarjanje »konzervativnega« ali, še huje, »katoliškega« stališča velja za nestrpno, pa čeprav je podano na spoštljiv način. Etikete »sovražni govor«, »nestrpnost«, »fašizem«, »nazadnjaštvo« se kar vrstijo. Samo zato, ker nekdo spoštljivo izrazi drugačno mnenje? Kdo je tukaj nestrpen?

Si upate postaviti v bran »konzervativnim stališčem«?

Predstavljajte si npr. obletnico mature, kjer se zbere veliko različnih ljudi. Recimo, da ste tako neprevidni, da izrazite stališče, ki se ne sklada s trenutnim mainstreamom. Morda niste zagovornik splava ali istospolnega starševstva. Kaj se bo zgodilo? Najverjetneje se bo po vas izlil plaz nasprotovanja in žaljivk, seveda vse v imenu Enako me bolijo primitivne opazke iz »lastnega tabora« kot opazke tistih, ki se z mano ne strinjajo.strpnosti. S svojim pogledom žalite vse, ki so morda opravili splav ali si kljub istospolni usmerjenosti želijo otroka. Nedopustno! Pri tem ni pomembno, da ste svoje stališče izrazili miroljubno, da niste nikogar žalili in nikomur omejevali odločitve. Kar ste rekli, je bilo »nestrpno« in »nazadnjaško«. (Zato se na obletnicah mature o takšnih temah ne pogovarjamo.)

A nestrinjanje ni sovražnost. Drugačno mnenje in argumentiranje lastnih stališč sta osnova civilizirane demokratične družbe. In strpnosti, ko smo že pri tem. Ko sem pred leti začela pisati za portal, ki ga pravkar berete, me je nekaj najbolj svobodomiselnih »Facebook prijateljev« črtalo s svojega seznama. Izbrisali so me seveda zato, ker so tako strpni, da ne morejo brati drugače mislečih.

Pogrešam spoštljiv odnos!

Ko berem komentarje pod temami, o katerih ni splošnega konsenza, sem vsakič znova razočarana. Ogromno pljuvanja in žalitev ter zelo malo spoštljivosti. Na obeh straneh. Enako me bolijo primitivne opazke iz »lastnega tabora« kot opazke tistih, ki se z mano ne strinjajo. Prve morda še bolj.

A razlika vendar obstaja. Recimo, da v žolčni debati na spletu sodelujeta dve primitivni osebi z različnim nazorom. Ena v komentar napiše »peder zahojen«, druga pa »preklet katoliban«. Obe izjavi sta skrajno neprimerni. A kaj se bo zgodilo? Prvo bo urednik takoj odstranil, ker je homofobna. In druga? Še naprej bo zbirala všečke. Pri kriterijih, kaj velja za neprimerno, imamo povsem dvojna merila. Nekatere skupine so nedotakljive. Če žališ druge, veljaš za naprednega.

Zato vam, dragi bralci, ob mednarodnem dnevu strpnosti želim dveh stvari. Spoštljivosti ob izražanju svojih stališč. In poguma, da bomo mnenje miroljubno izrazili tudi takrat, ko tvegamo oznake »sovražnosti« in »nazadnjaštva«. V sodobnem strpnem svetu to ni enostavno.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Zagovarjanje …
    Zagovarjanje »konzervativnega« oz. »katoliškega« stališča ne velja za nestrpno kar a-priori. Tudi dosti veganov poznam, pri katerih sploh razmišljam, da so vegani. Šele, ko kje skupaj obedujemo, se spomnim. Etikete »sovražni govor«, »nestrpnost«, »fašizem«, »nazadnjaštvo« pri normalnih ljudeh definitno niso povezane s tem, da je nekdo vegan, desničar ali katolik. Nestrpnost do veganov narašča zaradi skrajne vsiljivosti le teh. Enake nestrpnosti do katoliko na svoji koži še nise zaznal. Morda se stopnjuje, ampak nikakor ne toliko kot se nestrpnost katolikov (še posebej Cerkve) do istospolnih ali na sploh drugačnih.

    Že kot otrok me je prizadel skrajno sovražen odnos do Jehovih prič. To so jih ljudje dobesedno metali iz hiše, jih po marš naganjali, kleli, metali za njimi knjige, jih na splošno zaničevali še bolj kot Cigane. Kot otrok sem rasel v takem okolju in me je prizadelo. Pač tako se ne ravna z ljudmi. Zasovražil sem Jehovce kot kužno golazen, dokler nisem odrasel in začel misliti s svojo glavo. A je to Kristjan, ki je tako nestrpen do drugih in tako sovražno deluje. V mersičem imajo Jehovci dobro poanto. Razumem jih. Ampak poglejmo zdaj z druge strani. Bili so vsiljivi, trkali so na vrata, hodili od hiš do hiš, vsiljevali knjige… odziv katolikov je bil popolnoma pretiran in “nekatoliški”, ampak pričakovan. Potem pa so ti Jehovci spremenili taktiko in že dolgo ne hodijo več po hišah in vsi jih sedaj pustijo v miru. Nihče jim ne preti. Morda posamezni neuravnovešeni aktivisti (huligani).

    So pa potem v Slovenijo prišli Mormoni – tisti v vranje črnih hlačah in snežno belih srajcah z dolgimi rokavi, ki so v največjem soncu po ljubljani ustavljali ljudi in delili svojo vero. Kako so bili vsiljivi. Ampak NE, HVALA, lep dan tudi vam, je dovolj! Ni jih treba na “***ec”. Konec koncev so katoliški misionarji delali (oz. delajo) popolnoma isto. Velika razlika je v izražanju mnenje, ter vsiljevanjem le tega.

    Avtorici članka v bodoče želim boljše izkušnje. Jaz živim v isti Sloveniji pa z izražanjem svojih (pogosto zelo drugačnih stališč) nimam težav. Tudi na obletnici mature. Morda zato, ker sem bil “čudak” že skozi celo šolanje in me zdaj poznajo oz. na novo spoznavajo, ko so odrasli in se imamo veliko zanimivega za zmeniti. Od skokov čez plot, ločitev, alkoholizma, ter ljubezni in sprave. Morda spoštljiv odnos od ljudi “izsiljujem” s svojim skrajno spoštljivim odnosom…

    Naj dam primer: V čakalnici pri sprejemu na porod. Zloglasna Ljubljana. Ženska, ki je zaprla vso svetlobo vrat, tako velika pojava je bila, pokliče ženo naprej v sprejemnico. Z povsem prepojeno kopalno brisačo skušam pobrisati tla za ženo in vprašam “gospa, vas smem vprašati, kdaj bo žena v porodni sobi, da vem, če lahko skočim domov po suha oblačila” in se pa preoblečen vrnem k porodu, saj sem bil moker tudio jaz in še pol čakalnice (3×3 m). Zelo osorno mi je rekla, če mislim, da sem edini tukaj… “gospa, saj ne tečnarim, pa vendar, Vi ste izkušena in mi edina lahko ob tej uri poveste kako in kaj. Prvi otrok je in na koga naj se obrnem”. Mimogrede je bilo sredi noči in NIKOGAR nikjer. Omehčalo jo je in je rekla, da naj pridem čez dve uri, da prej ne bo nič – in da naj kajr potrkam. Lepo sem se ji zahvalil in si misli svoje! Ko se vrnem čez dve uri, je bila prijazna, mi vse razkazala, dala “skafander”, mi peljala k ženi. Porod je bil super, s to porodnišnico smo imeli VSAKIČ zgolj pozitivne izkušnje, tudi ko enkrat ni šlo v redu. Prizma, da imajo industrijo porodov in da kar radi predlagajo CR. Sploh če je na poti naslednji otrok po CR. Tudi nam so ga. A smo vseeno imeli naraven porod. Vse se da, samo malce več DEBELE kože potrebujemo.

    Ni stvar v strpnosti. Slovenci smo daleč preveč strpni! Pohlevni bolj natančno rečeno. Sveto pismo navaja, da pride čas, ko bomo MORALI dajati in pride čas, ko bomo SMELI jemati. E, mi dajemo, jemljemo pa ne. In potem godrnjamo in smo zavistni do tistih, ki si upajo vzeti. Naj bo v vasi, mstu, v politiki, kot država … vedno le neto plačniki. Počrpamo pa sredstev nikoli vseh. Torej ni problem premala strpnost, ampak prevelika. V nedogled trpeti, da ti nekdo stoji na nogi, ni strpnost, ampak norost. Strpnost je, da ga ne nabiješ takoj, ampak rečeš, stopi mi z noge. Še ena kritika našega naroda pa je, da vedno obsojamo LJUDI in je DEJANJ. V tujini rečejo tole nisi dobr onaredil, pri nas pa rečemo “ti si bu**la”. Ne rečemo “tole mi ni všeč”, ampak “tole je bedno”. Še posebej žaljivo, če ocenjujejo neko delo nekoga, pa rečemo, da je bedno. S tem dobesedno ponižujemo soljudi. In ti se začno odzivati negativno na vsako kritiko. Na FB (ali kje drugje) ni mogoče povedati kritike. Niti pozitivne konstruktivne. Če ni na prvo žogo samo hvala, bo nesprejeto, morda blikoranje, izbris. PO drugi strani pa aktivisti ne izbirajo sredstev s čim vse posegajo v nas. Vse to je nasilje. In vsaka strpnost do nasilje je krivica do žrtev.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja