»Zadnje čase smo tudi v Sloveniji priča vedno bolj odkritim napadom na ženske reproduktivne pravice,« je društvo Iskra zapisalo na plakat, ki je napovedoval protest, zraven pa so naslikali maternico, katere jajcevod je oblikovan v dlan z iztegnjenim sredincem.
Verjamem, da se sprašujete, kaj ste zamudile, kateri so ti napadi na reproduktivne pravice, ki naj bi se godili v naši državi. Brez skrbi! Nihče vam ne omejuje, da imate še četrtega, petega ali šestega otroka. Razen grdih pogledov, zajedljivih komentarjev in sramotenja, seveda.
Ampak protest pravzaprav ni bil v celoti slab. Najprej, ker je bilo na njem mogoče videti tudi takle plakat:
Skoraj bi ga bolj pričakovala na kakšnem srečanju katoliške študentarije. Zdi se mi prav lepo, da se nekdo tako javno postavi na odklonilno stališče do sicer tako priljubljenih filmov (in še prej knjig).
A po drugi strani me kot žensko, še posebej pa kot mamo, žali plakat z maternico. Ženske, ki se jim to zdi dobra ideja, kažejo precejšnje nespoštovanje do lastnega telesa. Če nečesa niti sam ne spoštuješ, pa boš težko pričakoval, da bodo imeli spoštovanje do tega tudi drugi.
Vsakomur, ki bo relativiziral tega »fakiča«, lahko povem, da je gesta v družinskih filmih cenzurirana in torej dojeta kot neprimerna, da bi jo gledali otroci, na protestu pa so bili plakati obešeni vsem na očeh. In protesta so se nekatere ženske udeležile tudi z otroki.
Še bolj konfliktni občutki pa me obidejo, ko preberem manifest, za kaj naj bi se ženske na protestu zavzemale. Spet je zraven nekaj, za kar se tudi sama zavzemam in njihov namen zelo podpiram. Piše namreč, da na protestu zahtevajo »korektno in kakovostno oskrbo nosečnic in porodnic«.
A ni to krasno? Da se na protestu nekdo zavzame za to, da bi bilo za nosečnice in porodnice lepo poskrbljeno!
Ampak naprej pišejo, da si želijo »prepoved oviranja dostopa do prekinitve nosečnosti«. Čeprav še nisem slišala, da bi dandanes kdorkoli kakorkoli oviral žensko, ki želi narediti splav.
Nadaljujejo, da želijo »prepoved širjenja zavajajočih in napačnih informacij ter prepoved nadlegovanja žensk, ki obiskujejo ginekološke klinike«.
In končno vemo, kam to pelje. Nekdo očitno še vedno ni prebolel 40-dnevne molitve pred porodnišnico. Povedati ženski, ki je noseča, da ima njen »skupek celic« že svoj lasten srčni utrip in unikaten prstni odtis, pa verjetno sodi v kategorijo »nadlegovanja in širjenja napačnih informacij«.
Bolj kot proti nam feministke sredinec dvigujejo proti nerojenim otrokom, ki so se »nepovabljeni« ugnezdili v maternici. Tako izražajo, koliko jim je novo življenje vredno – manj kot nič.
Molivci si pravzaprav lahko čestitajo, da njihova tiha pobožnost še do danes tako buri duhove in dviguje prah. Kaj bi šele bilo, če bi bile ženske, ki se odpravljajo na splav, od njih deležne grdih pogledov, zajedljivih komentarjev in sramotenja, kot so ga pogosto mame številčnejših družin,.
Kako naj ženske pričakujejo strpnost in spoštovanje, če so nestrpne do tistih, ki verjamemo, da je življenje sveto od spočetja naprej, in ne spoštujejo našega mnenja oziroma ga celo označijo za »zavajajočo in napačno informacijo«?
O argumentu »Moje telo – moja odločitev« sploh nima smisla izgubljati besed. Ženska, ki se odloči za splav, ima pravico vedeti resnico, da zarodek ni preprosto »del njenega telesa«, ampak ločeno, novo bitje. Seveda se še vedno lahko odloči za splav, a prav je, da ve.
Ravno tega pa feministične aktivistke ne želijo. Če to preprosto dejstvo priznajo, se je namreč treba o splavu pogovarjati kot o resni, boleči problematiki. Saj potem ne gre več zgolj za »mojo odločitev«.
Bolj kot proti nam feministke sredinec dvigujejo proti nerojenim otrokom, ki so se »nepovabljeni« ugnezdili v maternici. Tako izražajo, koliko jim je novo življenje vredno – manj kot nič.
Vstopati v konstruktiven pogovor z zagovorniki splava je zato povsem neproduktivno, kar je dokazala tudi debata, ki se je ob dogodku razvila na Facebooku.
Imam pa izziv za tiste, ki ste vešči likovnega oblikovanja – morda bi bila maternica, katere jajcevoda sta oblikovana v dlani, sklenjeni v molitvi, pod sloganom »Molimo naprej« še najboljši odgovor. Rick Waren je namreč zapisal: »Ljudje lahko zavrnejo našo ljubezen ali sporočilo, toda proti našim molitvam nimajo obrambe.«
In ne glede na to, koliko protestov organizirajo, nam ne morejo preprečiti, da bi molili za nerojena življenja. Molimo torej še naprej.
Foto: FB Iskra, naslovna fotografija je izrez promocijskega materiala za shod 8. marca.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
