Foto: CanvaStarši otroke vpisujemo na najrazličnejše dejavnosti, da ne bi zanemarili katerega od njihovih talentov. A s tem lahko nehote povzročimo več škode kot koristi. Zakaj?
Strah, da otroci ne bi česa zamudili
Starši želimo otroke v dobri veri opremiti z vsemi potrebnimi znanji in veščinami, da jim bo v prihodnosti lažje. Želimo si, da bi bili uspešni v šoli, da bi obvladali več športov, instrumente, tuje jezike … Čim več, tem boljše.
Strah nas je, da bodo otroci zamudili najbolj plodna leta za učenje. Otroci so dojemljivi za učenje, zakaj tega ne bi izkoristili? Sliši se logično, žal pa začnemo starši (ter zaradi zgleda vrstnikov pogosto tudi otroci) hitro pretiravati.
Ena glavnih težav sodobnih otrok je prenasičenost z dražljaji, zaradi česar imajo težave s koncentracijo, hiperaktivnostjo in pomanjkanjem samoiniciativnosti.
Otroci z »dvema službama«
Kako bi se počutili, če bi ves dan preživeli v službi, popoldne pa bi morali še enkrat na »šiht«? Morda bi bili na začetku navdušeni nad novim izzivom, kmalu pa bi začeli pregorevati.
Starši »dve službi« pogosto dopuščamo pri lastnih otrocih, saj pozabljamo, da sta šola oz. vrtec za otroke »služba« in da popoldne potrebujejo dovolj časa za sprostitev. Pri otrocih je to predvsem prosta igra, gibanje v naravi in čas z družinskimi člani.
Ena glavnih težav sodobnih otrok je prenasičenost z dražljaji (vrtec, šola, dejavnosti, animatorji, zasloni …), zaradi česar imajo težave s koncentracijo, hiperaktivnostjo in pomanjkanjem samoiniciativnosti.
Kaj otroci, ki obiskujejo preveč dejavnosti, zamujajo?
Poleg pomanjkanje proste igre, ki je ključnega pomena za njihov psihofizični razvoj, otroci, ki so vključeni v preveč dejavnosti:
- preživijo manj časa zunaj, na igrišču in v gozdu,
- preživijo manj časa s starši in so manj vključeni v družinsko življenje,
- so si manj blizu s sorojenci,
- se manj izurijo v »življenjskih spretnostih«: kuhanju, delu na vrtu, šivanju, uporabi orodja, načrtovanju obrokov, gospodinjskih opravilih,
- manj urijo domišljijo, samoiniciativnost in samostojnost.
Zakaj je to pomembno? Ker so zgoraj naštete »dejavnosti« za razvoj otroka v resnici pomembnejše od igranja klavirja ali gimnastike!
Današnji najstniki so pri petnajstih preizkusili že vse, kar je njim (ali njihovim staršem) padlo na pamet. Obvladajo karate, violino in francoščino, hkrati pa se jim nič več ne ljubi.
Težava ni v znanju, ampak v motivaciji
Danes je znanje zelo lahko dosegljivo. Če se želite pri kateri koli starosti naučiti kitare, japonščine ali taekwandoja, boste brez težav našli tečaj, zasebnega učitelja ali spletni seminar. Vse, kar potrebujete, je MOTIVACIJA.
In ravno te sodobnim najstnikom najbolj primanjkuje. Ker že v ranem otroštvu preizkusijo vse, kar imajo na voljo, številni ne gojijo več ambicij, želja, »ko bom velik, bom …«. Pri petnajstih so preizkusili že vse, kar je njim (ali njihovim staršem) padlo na pamet. Obvladajo karate, violino in francoščino, hkrati pa se jim nič več ne ljubi. Nimajo neizpolnjenih sanj. Občutek imajo, da je vse že za njimi.
»Ampak pri petih letih se je lažje učiti kot pri petdesetih!«
Res je, otroško telo in možgani so bolj dojemljivi za nove spretnosti in znanja. A to ne pomeni, da morajo »za vsak slučaj« pridobiti vsa. Človek je ustvarjen, da se uči vse življenje – in nič ni narobe, če pri petdesetih v taekwandoju napredujemo nekoliko počasneje kot pri petih letih.
France Prešeren se je naučil brati in pisati šele pri osmih letih. Michelangelo se je začel z umetnostjo ukvarjati pri trinajstih. John Lennon je dobil kitaro v roke pri šestnajstih. Nauk? Za osvojitev veščine ni ključno, da začnemo s petimi leti, ampak da se je lotimo predano in z veseljem.
Koliko dejavnosti torej? Če nismo prepričani, se zlato pravilo glasi: rajši eno premalo kot eno preveč.
»Če si pa tako želi!«
Da, otroci so radovedni in radi bi preizkusili čim več stvari. Če vidijo posnetek baleta, želijo plesati. Ko vidijo plezalno steno, bi radi trenirali plezanje. Če hodi sošolec na harmoniko, bi šli tudi oni.
A enako navdušen odgovor bomo dobili tudi, če jih vprašamo, ali bi zgradili grad iz kock ali če bi v gozdu izdelali indijanski lok. Ni treba, da jih zaradi vsakega navdušenja takoj vpišemo na tečaj. Naj gledajo, preizkušajo doma, na obisku, na igrišču, kakšno stvar pa naj si želijo tudi za naprej.
Koliko dejavnosti torej? Če nismo prepričani, se zlato pravilo glasi: rajši eno premalo kot eno preveč.
Če bi radi razvijali njegove talente, mu pustimo čas za igro
Starši si želimo, da bi otrok znal smučati, drsati, odlično plavati, govoriti tuje jezike, dobro peti in igrati kakšen instrument, pa še kakšno borilno veščino, likovno znanje in javno nastopanje … A če dobro premislimo, vse to nima bistvenega vpliva na to, ali bo otrok v življenju srečen in kako se bo znašel.
Če bi radi razvijali njegove talente, mu pustite čas za igro. Pošljimo ga na igrišče, da bo brcal žogo. Berimo z njim – ne zato, ker je koristno, ampak ker je luštno. Pojdimo z njim v gozd ali specimo kolač. Spodbujajmo ga, naj se uri v stvareh, ki ga veselijo. Dali mu bomo najdragocenejšo popotnico za življenje!
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
