Zakaj imava skupne finance?

Vir: Shutterstock

Vsakdo ima pravico do svobodnega upravljanja svojih financ, ki jih mesečno prisluži. Če bi po plačilu rednih mesečnih stroškov, vsak od zakoncev imel svoj neporabljeni fond, ki ga sozakonec ne bi poznal, bi si lahko privoščil več zase. V današnji družbi se na ta način spodbuja misel o tej, za odnos nujno potrebni individualnosti. Midva se s tem ne strinjava. Kot zakonca bi naju to bolj oddaljevalo drug od drugega, kot zbliževalo. Naj vam pojasnim.

Usklajevanje – rast v zakonu

Prvo odločitev glede financ sva sprejemala na duhovnih vajah v sklopu Šole za zakon. Zelo sva hvaležna patru, ki nama je med temami za pogovor predlagal tudi to: kako bova upravljala s financami. Žena me je poskušala navdušiti nad skupnimi financami in doslednim vodenjem le-teh. In skupne finance sem sprejel.

Vsak dan se trudiva, da naju ne bi prevzemal individualizem. Z željo po usklajevanju in z zaupanjem se trudiva, da bi živela v služenju drug drugemu in edinosti v zakonu.Skupno premoženje je lažje upravljati. Ker je ves denar na enem mestu, niso potrebni dogovori, kaj bo kdo plačal, prinese pa več usklajevanj glede smiselnosti vseh nakupov. Potrošniška družba nas neprestano zasipa z informacijami, kaj vse »nujno« potrebujemo. Najino vodilo pri uskladitvi je, da se vedno vprašava, kako potreben je sleherni nakup. Večkrat se morava pogovoriti, ko se meni katera od ženinih stvari ali storitev ne zdi potrebna in obratno. Vprašava se, ali je to le trenutna želja, ki jutri morda ne bo več prisotna. Kdor predlaga določen nakup, predstavi tehtne argumente, da nakup opraviči. Najbolje je, da pred večjimi nakupi do najine končne odločitve mine kakšen dan.

Čim bolj sproti

Velikokrat so ta usklajevanja, predvsem na začetku najine skupne poti, potekala zvečer, ko sva bila že utrujena. Takšni pogovori niso bili učinkoviti. Zato sva določila datum za načrtovanje, enkrat mesečno za mesec ali več vnaprej. Za manjše, dnevne nakupe se usklajujeva čim bolj sproti. Če nama to ne uspe, si na list ali na tablo za načrtovanje zabeleživa, kaj se morava dogovoriti prihodnji dan. Seveda pa si zaupava in se ne sprašujeva za malenkosti, da si ne komplicirava življenja brez potrebe. ?

Nad sprotnim beleženjem nakupov in natančnim vodenjem financ sploh nisem bil navdušen, ker se mi je zdelo to popolna potrata časa. Žena si je beležila svoje finance že pred poroko. Na njeno pobudo sva po poroki naredila dobro Excelovo tabelo za letno vodenje financ. Po nekaj mesecih sem ugotovil, da je beleženje nujno potrebno za načrtovanje in mi je vpisovanje stroškov in prihodkov v tabelo sčasoma postalo rutina.  Zdaj je to predvsem moja skrb.

Zaupanje je ključno

Mojo pobudo za prevzem vodenja financ je žena sprejela z navdušenjem, saj mi zaupa. S tem je pridobila kar nekaj časa. Meni kot moškemu je prineslo potrditev, da tudi z upravljanjem premoženja lahko skrbim za družino.

Včasih je bil skupni račun tudi breme, saj je imela žena občutek, da jo preveč nadzorujem, kje je kupovala, kaj je kupovala in koliko je plačala. Ugotovila sva, da sva se iz tega nekaj naučila. Ženo sem tudi poučil, katere cene so razumne, katere drage, čeprav so izdelki ali storitve »v akciji«. Sedaj vse nakupe (z izjemo kakšnih presenečenj za sozakonca, npr. izlet v neznano), načrtujeva vnaprej.

Ugotovila sva, da kadar pogovor preraste v prepir, večinoma vzrok ne izhaja iz dotične težave, ampak si takrat ne znava povedati svojega mnenja na ljubeč način. Večinoma je to v obdobjih, ko si ne vzameva dovolj časa, da bi napolnila rezervoar ljubezni drug drugega (kot to imenuje Emerson Eggerich v knjigi Ljubezen in spoštovanje). Povodi za očitke so različni, vendar je ključno, da vsaj eden od naju prepozna, da se žena ne počuti dovolj ljubljena ali jaz dovolj spoštovan in prekineva krog obtoževanja.

V služenju in edinosti

Vsak dan se trudiva, da naju ne bi prevzemal individualizem. Z željo po usklajevanju in z zaupanjem se trudiva, da bi živela v služenju drug drugemu in edinosti v zakonu.