Zakaj dobri Bog dopušča bolezen?

Foto: Shutterstock

Kot otrok sem bila večkrat deležna opazk v smislu »Nisi si oblekla jope, pa si se prehladila. To je božja kazen!«, ali pa »Ker si kljub prepovedi plezala na drevo, si padla in se poškodovala. Bog  te je kaznoval.«. Te fraze so se prenašale iz generacije v generacijo. Sam Bog ve, od kod prihaja ta krivoverna dediščina … Bolj pomembno vprašanje je, kakšen je smisel bolezni in kakšna je vloga Boga v tej nadlogi.

Ko zbolim jaz …

Bolezen ni prijetna. Ob njej sem vedno primorana mirovati. Moje telo takrat česa drugega niti ne zmore. Šele ko se ustavim in nisem odvisna od lastnih pričakovanj, se moje telo lahko toliko umiri, da se moja duša odpre. Ko ni več pomembno, kaj bo jutri, ampak le da preživim tu in zdaj, je moje človeško srce toliko odprto, da mi Jezus lahko pride blizu. Takrat se moj človeški napuh izgubi.

Običajno imam ob bolezni ves čas tega sveta in mi pod roke pride tudi rožni venec. Takrat z Bogom stkeva prav posebno vez. Ko sem res slabo, pa le vzdihujem Njegovo ime. In on pride. Vedno!

Kaj pa hude bolezni?

Pri svojih zgodnjih dvajsetih letih sem tudi jaz praktično čez noč huje zbolela. In pristala v bolnišnici, kjer je bilo zdravljenje bolj ali manj gašenje ognjenega viharja. Ko danes gledam nazaj, ugotavljam, da je bil čas, ki sem ga sama preživljala v bolnišnični sobi, eden najmirnejših obdobij v mojem življenju. Niti en trenutek se nisem počutila sama. Bolečine se ne spominjam, zelo dobro pa se spominjam občutka, da me nekdo objema.

Ko zboli otrok …

Le katera mati in kateri oče ne pozna tiste neizmerne skrbi in stiske, ko zboli otrok in mu ne znamo pomagati ali vsaj lajšati bolečin. Ko je nekaj tednov nazaj v bolnišnici pristala moja hči, v prvih dneh negotovosti nisem zmogla moliti, vse molitve so se mi zdele predolge, nesmiselne. Vse, kar sem zmogla, so bile sklenjene roke in proseč pogled k Njemu. Neverjetno, kako zelo sem občutila, da je On tam.

Ko zboli življenjski sopotnik …

Vse molitve so se mi zdele predolge, nesmiselne. Vse, kar sem zmogla so bile sklenjene roke in proseč pogled k Njemu. Neverjetno, kako zelo sem občutila, da je On tam.Ko nismo sami v vlogi bolnika, bolezen dojemamo povsem drugače. Ko zboli otrok, lahko vso svojo materinsko moč usmerim v pomoč otroku. Pri tem mi je v neizmerno pomoč moj mož. A kaj, ko zboli on? V prvem trenutku me preplavi skrb zanj, takoj zatem pa še strah, kako bom sedaj zmogla vse sama. Sama v skrbi za otroke, gospodinjstvo, obveznosti in še skrb zanj?! Molitev, Jezus in vse ostalo mi v tistem trenutku ne pride niti na misel.

V meni se sproži nekakšen »preživetveni« nagon, kjer si v glavi strukturiram potek dneva in kot robot opravljam obveznost za obveznostjo. A to funkcionira dan, v najboljšem primeru dva. Nato se sesujem. Priznati si moram, da ne zmorem, da nisem vsemogočna. Nato se ozrem k Njemu, ki me gleda s križa, in zopet ugotovim, da nisem sama za vse. Šele takrat zmorem iti k možu v njegovo bolniško posteljo in biti zgolj tam, njemu v družbo in pomoč. Vse ostalo se kot po čudežu izide, ne da bi se pretrgala na pol.

Kaj je torej bolezen v krščanskem smislu?

Večna dilema kristjanov okoli bolezni in trpljenja je, od kod prihaja. Nekateri so prepričani, da so slabe stvari, ki se nam zgodijo, božja kazen, spet drugi, da nam s tem nagaja hudič. A vsi se sprašujemo, zakaj Bog bolezen sploh dopušča.

Bolezen ima pogosto globlji pomen, je proces sprejemanja in osebne rasti, način, na katerega se nam Bog želi približati.V knjigi z naslovom Božja previdnost avtorja slabe stvari, ki se nam zgodijo, pripišeta tudi Božji volji. Se pravi, da Bog v nekem smislu zlo dopušča, omogoča. Kar pod vprašaj postavi večino naših molitev. Zakaj torej molimo, če je božja volja v naprej določena? Zakaj bi potem Boga v molitvi prosili, naj nas usliši? Kakšen je pomen prosilne molitve?

Avtorja pojasnita, da mi lahko molimo v želji, da se izpolni naša volja, naj se zgodi tako, kot želimo mi. Lahko pa molimo, da bi se izpolnila Božja volja, da bi jo laže sprejeli in se na nek način z njo poistovetili. Avtorja celo poudarjata, da se moramo Bogu zahvaljevati tudi za vse izkušnje, ki nam jih daje. Ne vemo namreč zagotovo, ali bo morda trenutno slabo v prihodnosti rodilo nekaj dobrega. To bomo lahko vedeli kasneje, ko bomo gledali nazaj. Lep primer tega je svetopisemska Jobova zgodba.

Bolezen ima pogosto globlji pomen, je proces sprejemanja in osebne rasti, način, na katerega se nam Bog želi približati. Zaradi vseh možnih dražljajev v našem vsakdanu pogosto ne le pozabimo Nanj, ampak ga enostavno ne spustimo (dovolj) blizu. Ko naše življenje postane ena sama rutina in hlepenje po čim več dražljajih in doživetjih, ki bi nas zadovoljili, nas bolezen ustavi, prizemlji. Takrat večina spozna, kaj je v življenju res pomembno, in takrat, ko smo najbolj ranljivi v svoji človeški podobi, takrat nam Jezus lahko pride čisto blizu. Tako nas tudi po bolezni kliče nazaj k sebi.