Za kaj vse me je prikrajšala spolna zloraba

Thumbnail

Težko je napisati, za kaj vse me je v življenju prikrajšala spolna zloraba v otroštvu. In ni mogoče spraviti na papir, kaj vse sem doživljala …

Nanizam lahko samo nekaj utrinkov, vendar to še zdaleč ni vse, kar sem doživljala in še zdaleč ne vse, za kar sem bila v življenju prikrajšana.

Kakšno bi bilo moje življenje brez zlorabe?

Večkrat se sprašujem, kakšno bi bilo moje življenje, če se mi ta, za otroka neizrekljivo grozljiva in kruta dejanja, ne bi zgodila. Težko si predstavljam, kaj vse bi lahko bilo, pa ni in nikoli ne bo. Poznam namreč samo to življenje, ki ga živim – nepredstavljivo strašne nočne more ponoči, nepredstavljivo grozljivi  “flashback-i” podnevi, vmes pa veliko vložene energije v to, da moje življenje na zunaj izgleda kolikor toliko “normalno”.

Kar nekaj let sem potrebovala, da sem se odločila poiskati strokovno pomoč. Sram me je bilo priznati nekomu drugemu, kaj se mi je zgodilo. Kako osramočeno in ponižano sem se počutila! Vendar sem v nekem trenutku le zmogla sama sebi priznati: »Tako ne moreš več naprej. Povej!«

Moja okolica ničesar ne sluti. Vse življenje čutim, da nekako “ne spadam zraven”, da nisem del družbe okrog mene.Za mojo zgodbo sedaj (po skoraj 25 letih) ve samo nekaj posameznikov. Moja okolica ničesar ne sluti. Ne vem, kaj si mislijo o meni, v odnosih z ljudmi namreč nikoli nisem prišla tako daleč, da bi se zmogla zares pogovarjati. Zaradi vsega, kar se mi je tistih pet let dogajalo, se počutim drugačna od drugih. Vse življenje čutim, da nekako “ne spadam zraven”, da nisem del družbe okrog mene.

Vseskozi sem se počutila manjvredno, vseskozi sem bila nesamozavestna in v odnosih z ljudmi zato vedno nesproščena, saj sem morala toliko let živeti “dvojno življenje” – paziti na vsako besedo, da se ne bi izdala, da ne bi kdo česa opazil, da ne bi kdo česa posumil, da ja ne bi kdo izvedel, kaj se mi je dogajalo … Namesto da bi živela sproščeno otroštvo in razposajeno mladost, sem bila ves čas v nekakšnem krču – razpeta med svojim strašnim in zmedenim notranjim svetom in med “lepim”, brezskrbnim, a tudi povsem brezbrižnim zunanjim svetom. Koliko trpljenja, kakšne travme, koliko bolezni, koliko samomorilnih misli … Vsega tega sploh ni mogoče opisati.

Nikomur nisem mogla povedati …

Moja zloraba se je več let dogajala na glasbenih urah, a nisem upala in mogla nikomur spregovoriti o tem. Mislila sem, da mi ne bi verjeli, saj je vendar šlo za učitelja! Kot otrok sem si vedno neznansko želela, da bi bila glasbeno izobražena, vendar sem morala, ker začaranega kroga zlorabe nisem zmogla drugače prekiniti, to željo pri petnajstih letih v sebi zatreti. Še danes mi je hudo zaradi tega.

Doma sem se počutila nesprejeto, kot nekakšen privesek. Velikokrat sem si želela, da bi bila fant, zato sem se tudi oblačila bolj po fantovsko. Krila si sploh nisem hotela obleči in zaradi tega sem bila kot otrok velikokrat doma tudi tepena, ponižana.

Za otroka je že sama zloraba grozljiva izkušnja – kako grozljivo sem se počutila šele potem, ko od lastne mame nisem dobila nikakršne podpore.Doma se s svojo mamo nisem razumela, ker sem bila jezna nanjo. Ničesar od tega, kar vse se mi je dogajalo, namreč ni opazila. Nasprotno, enkrat me je pred storilcem celo oklofutala, ker nisem šla na glasbeno uro; zamerila sem ji, ker me sploh ni vprašala, zakaj nisem šla. In še danes, potem ko sem ji končno vse povedala, mi velikokrat reče: »Kaj drezaš v »drek«. Pusti raje vse pri miru!« Kako naj ji zaupam, kako naj jo sprejmem kot mamo? Za otroka je že sama zloraba grozljiva izkušnja – kako grozljivo sem se počutila šele potem, ko od lastne mame nisem dobila nikakršne podpore, razumevanja …

Ko se upre telo

Od prvih zlorab dalje sem bila velikokrat bolna, tudi po več tednov v bolnišnici in nikoli niso ugotovili vzroka mojim težavam. Imela sem glavobole, bolečine v trebuhu, visoko vročino, ki ni in ni hotela pasti. Izgubila sem tudi apetit; jedla nisem nič; samo še pila sem. Enkrat sem v štirih tednih shujšala za 18 kg. Takrat so mi pripisali neko zelo neznačilno obliko raka, pa se je potem enako nepričakovano, kot se je začelo, tudi vse samo uredilo.

Vseskozi sem čutila, da moje telo ni lepo – da je umazano, grdo, nečisto …V dobi odraščanja mi je bilo nerodno hoditi na morje ali na bazen, ker sem vseskozi čutila, da moje telo ni lepo – da je umazano, grdo, nečisto. Bojim se plavati, ker me ob dotiku s hladno vodo zmrazi in se mi pojavijo prizori, ko sem se umivala v mrzlem potoku, kadar sem se vračala domov z glasbenih ur, ali pa sem doma zdirjala pod mrzel tuš (toplo vodo smo namreč imeli le ob sobotah). Še danes me je sram priznati, da ne znam plavati.

Za vse sem kriva sama!

V meni je strašen občutek ranljivosti in ogroženosti. Ne zmorem se odprto in sproščeno pogovarjati.Bila sem ves čas obupana in zmedena. Sama sebe sem celo prepričevala, da sem za vse kriva sama … Prevevali so me občutki, da sem manjvredna, da sem umazana, da me nima nihče rad, da me nikoli ne bo imel nihče rad. Večkrat sem bila do konca obupana. Pojavljale so se mi tudi samomorilne misli, saj nisem več videla smisla svojega življenja. Ker sem bila v svoji stiski povsem sama, sem izgubljala tudi vero – v cerkev sem hodila samo še zaradi ljubega miru. Jezila sem se na Boga, izgubila sem vse zaupanje v življenje, vse upanje, pred menoj je bila samo tema in strah, želela sem si, da bi me nekdo “zradiral” s tega sveta …

Stike z nepoznanimi ljudmi sem zelo težko navezovala. Novim stikom sem se izogibala oz. se jim še vedno izogibam. Ljudem zelo težko zaupam, v meni je strašen občutek ranljivosti in ogroženosti. Ne zmorem se odprto in sproščeno pogovarjati.

Iz osamljenosti v odvisnost

V družbo vrstnikov si sploh nisem upala, ker sem se bala stikov s fanti; ko se mi je kdo malo bolj približal, sem otrpnila, začutila tisti vonj, ki se mi je gnusil, in povsem zablokirala. Čeprav sem si v svoji osamljenosti vedno neznansko želela bližine človeka, ki bi me imel rad takšno, kakršna sem, sem se vsakokrat, ko sem začutila, da bo šlo malo bolj zares, odmaknila. Nisem mogla normalno razvijati svoje ženskosti kot moje sovrstnice.

Ko se mi je kateri od fantov malo bolj približal, sem otrpnila, začutila tisti vonj, ki se mi je gnusil, in povsem zablokirala.Istočasno pa sem ravno v svoji globoki osamljenosti in neizpolnjenem hrepenenju po tisti pravi bližini, po pravi ljubezni, ki mi je bila (tako se mi je vedno zdelo) nedosegljiva, postajala odvisna od samozadovoljevanja in pornografije. Kako bedno je bilo takrat moje življenje, ko zvečer nisem mogla zaspati, če se nisem samozadovoljevala … Znašla sem se v novem začaranem krogu – počutila sem se še bolj umazano, pa si nisem znala pomagati … V tem sem iskala nadomestek prave bližine človeka, nadomestek ljubezni – na ta način sem se podzavestno skušala tolažiti, a tolažbe nikoli ni bilo, bila je samo še globlja osamljenost in praznina, še strašnejši občutek, da nisem vredna, da me nihče nima rad … Tako zelo sem hrepenela po fantu, ki bi me imel rad, me sprejemal in me razumel, ki bi mi dajal tudi občutek varnosti, jaz pa nisem zmogla biti niti v njihovi bližini!

Ob fantu so se vsi občutki vrnili

Vedno sem si želela imeti družino. Vedno sem si želela ob sebi ljubečega partnerja, s katerim bi si ustvarila topel in predvsem varen dom. Varen dom, kakršnega sama nikoli nisem imela, saj je bil oče alkoholik, mama pa nikoli ni opazila, da se mi dogaja nekaj strašnega. Tako rada bi dala otrokom ljubezen in varnost, pa je ne morem. V odnosu do nasprotnega spola sem povsem nesproščena, vedno v krču, vedno podzavestno prestrašena. Počutim se, kot da bi bila “pohabljena” na tem področju … Pa bi danes lahko imela družino!

Dolgo nisem hotela sprejeti dejstva, da sem bila zlorabljena, še veliko dlje pa je trajalo, da sem zmogla oddati prijavo.Ko sem bila v odnosu s svojim prvim in edinim fantom, sem ob njegovih poskusih intimnega približanja otrpnila in občutila, kot da je pred mano moški, ki me je zlorabljal. Pomislila sem na zlorabo, a si hkrati govorila: »To bo prešlo! Poglej, saj je že več kot 15 let od tega; to je že vse pozabljeno!« Pa ni prenehalo. Občutki so se vedno bolj vračali in sčasoma sem vstopila v družinsko relacijsko terapijo. Fant ni želel z mano in razšla sva se. Na terapiji so se začele odpirati vse boleče rane, a dolgo nisem hotela sprejeti dejstva, da sem bila zlorabljena, še veliko dlje pa je trajalo, da sem zmogla oddati prijavo. Tudi v upanju, da lahko morda s tem preprečim kako novo zlorabo.

Storilec mi je grozil

Po oddaji pa sem imel ponoči strašne nočne more, kadar sem sploh uspela zaspati. Spala sem včasih tudi samo po dve uri na noč, včasih še to ne, pa še to samo pri prižgani luči. To se je še posebej stopnjevalo potem, ko sem oddala prijavo in mi je storilec začel groziti po telefonu in v pismu. V nočnih morah se mi je prikazoval njegov obraz, ves demonsko spačen, ki se mi je rogal in mi grozil, da me bo že dobil, da mu nič ne morem, da ima vso moč nad mano … Čisto sem bila na tleh, želela sem si, da bi umrla.

Iz te situacije me je rešila molitev drugih ljudi, preko katere sem sem začutila, da nimam česa skrivati, saj je Jezus živ med nami, me posluša in me ljubi. In prvič me ni bilo sram nečesa izreči.

Spregovorite, zakričite!

Po dveh letih intenzivnega dela na sebi skupaj s psihoterapevtko in veliko molitve drugih zame sem danes to, kar sem: vesela in polna življenja!Po dveh letih intenzivnega dela na sebi skupaj s psihoterapevtko in veliko molitve drugih zame sem danes to, kar sem: vesela in polna življenja! Psihoterapevtka mi je bila v veliko pomoč in brez njene spodbude, nenehnega spremljanja in podpore ne bi zmogla čez vse to. Najprej me je pripeljala do spoznanja, da je vse skupaj bila zloraba, potem do tega, kako si povrniti samozavest ter si priznati in sprejeti, kar se je zgodilo. Po vsem tem sem lahko storilcu tudi odpustila. To je vrhunec, ko v sebi rečeš osebi, ki ti je dobesedno uničila življenje: »ODPUŠČAM TI ZA VSE!«

Vsakemu polagam na srce: »Ne molčite, ne tiščite v sebi dejanj, ki so se vam zgodila. Spregovorite, zakričite o njih! Naj vas ne bo sram povedati resnice!«

Kaj lahko z vso gotovostjo rečem? Človek, ki me je v otroštvu zlorabljal, mi je dal strah, prekletstvo osamljenosti, občutek manjvrednosti, drugačnosti, pohabljenosti, vzel pa mi je praktično vse; brezskrbno otroštvo in razposajeno mladost … Ni mi zmogel odvzeti edino vere v Jezusa, v Njegovo ljubezen, v Njegovo nenehno dviganje in vodenje.

P. S.: TO JE MOJA PRETEKLOST! DANES GREM NAPREJ – ŽIVET NOVO ŽIVLJENJE, IMAM NOVO UPANJE!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.