“Vsi otroci imajo zabavne mame, samo ti si sitna in kar naprej težiš!”

Sama sem trenutno v fazi, ko sem dnevno postavljena pred dejstvo, da samo težim. In sin poskrbi, da sem na to opozorjena dovolj pogosto, da mi slučajno ne uide iz spomina.

Ker dobro vem, kaj pomeni imeti sitno mamo v času odraščanja (kdo je pa ni imel?!) in ker vem, kako nekega lepega dne kar naenkrat vse te sitne mame postanejo najčudovitejše odrasle ženske v tvojem življenju, sem se spopada lotila strateško.

Poskušala sem mu razložiti, da ga razumem. Ker ga res. Ker vem, kako brezvezno se otroku zdi pospravljanje za seboj. Ker vem, kako nerazumljivo je to, da je potrebno biti ob uri doma. Ker vem, kako težko je razumeti, da je pred prostim časom najprej potrebno opraviti delo. Da ga popolnoma razumem, da so nekatera opravila dolgočasna in nesmiselna, vendar nujno potrebna, da se opravijo. Hej, tudi meni ne gre ravno na smeh, ko se vsak dan znova spravim h kuhanju kosila ali h kupu umazanega perila!

Vem, da sem zabavna, ustvarjalna, ljubeča, polna idej in „kul“ mama, ki pa na očitno veliko razočaranje svojega otroka zahteva red, spoštovanje pravil in dogovorov.

Poskušala sem mu razložiti, da zahtevanje osnovne higiene in redoljubnosti ni teženje. Da bi jaz raje uporabila izraz, da ga spodbujam k redni skrbi zase. In k skrbi za svoje okolje, kar vključuje odnašanje na pol pojedene hrane iz sobe, menjanje posteljnine in sesanje.

Poskušala sem mu razložiti, da to ni sitnost. Da to ni zateženost. Da je to samo moja vztrajnost (o, koliko je potrebujem!) pri tem, da postane odgovoren, samostojen, odrasel. Da se strinjam, da mi včasih zmanjka načinov, da bi vztrajala na spoštljiv način, ampak da še vedno to počnem iz ljubezni.

Poskušala sem mu pokazati vse zabavne trenutke dneva, ob katerih se smejiva, skupaj raziskujeva, ustvarjava, uživava v družbi drug drugega. Da se strinja, da je tega res veliko, je priznal. A da ni prav nič zabavnega v tem, ko vedno znova omenjam zlaganje posode iz pomivalnega stroja. In tako v trenutku, povsem (ne)predvidljivo, spet postanem sitna in zatežena.

Nato sem obupala. Kljub vsem racionalnim razlagam še vedno vztraja, da sem sitna in da samo težim. Za zgled mi daje mame prijateljev, ki so vedno nasmejane, ki nimajo nobenih nesmiselnih zahtev in ki (podkrepljeno z dokazi!) dovolijo razmetano sobo. Naj ga spomnim, da se z dotičnimi mamami prav dobro poznam in da jih njihovi otroci dojemajo povsem enako kot dojema on mene? 😉

Sama zase vem, da sem zabavna, ustvarjalna, ljubeča, polna idej in „kul“ mama, ki pa (na očitno veliko razočaranje svojega otroka) zahteva red, spoštovanje pravil in dogovorov. In če je to tisto, zaradi česar me otrok dojema kot sitno in zateženo in prav nič zabavno mamo, se prav požvižgam na njegovo mnenje. Kajti prepričana sem, da bo nekega oddaljenega dne spoznal in priznal, da sem, no, prav čudovita odrasla oseba.


Preberi več: