Foto: CanvaPrišla sva domov. Nič kaj dobrega dneva nisva imela. Lahko krivim polno luno ali levo nogo, pomanjkanje potrpežljivosti ali celo vsega skupaj po malem. Zunaj je padal dež, kar je še dodatno nakapljalo v najin pisker slabe volje.
„Mami, sleci me!“ O, pa ne. Komaj sem slekla in sezula sebe in odvlekla vso kramo naprej v hišo. In potem se je začelo. Nagajivost in kljubovanje in filozofiranje. Samozabava v hodniku, ki mi je vidno odpirala strešni pokrov.
In potem je zvito pokukal izza zidu hodnika, še vedno oblečen in obut in z delno mokro kapuco na glavi in z velikimi očmi in s hudomušnim nasmehom zavil: „Maaamiii, raaaad te imaaaaam!“
„Tudi jaz imam tebe zelo rada!“
„Jaz imam tebe rad do kooooonca vesolja in nazaj! Koliko pa imaš ti mene?“
„Jaz ti pa pokažem, koliko te imam rada, ko se slečeš in sezuješ in prideš k meni.“
„O, veš kaj mami, jaz bi ti pa pokazal, koliko te imam rad, tudi če bi bila ti še vedno v telovadnih copatih in v jakni!“
Štiriletni manipulator je to, verjemite, poznam ga kot lastni žep! Ki pa me je tokrat ob pravem času na pravem mestu opozoril, kako včasih nevede sama manipuliram z ljubeznijo do njih. No, ne z ljubeznijo, natančneje z izkazovanjem ljubezni!
Včasih sem tista grozna mama, ki obljubi objem, če bo zloženo iz pomivalnega stroja. In včasih tista še groznejša, ki grozi, da ne bo objema, če ne bo do osmih v postelji! Ampak ravno to so trenutki, ko otroku najbolj sporočam, da ga imam pogojno rada. Seveda ga imam brezpogojno, tu ni nobenega dvoma! A on ljubezen doživlja preko dejanj, preko besed, preko časa, ki mu ga namenjam. Dejanja, skozi katera se zrcali neizpodbitno dejstvo. Dejanja, na katerih pogosto pogrnem na celi črti. Nevede, utrujena in zaposlena z drugimi mislimi ali z lastnim interesom.
Od tistega prihoda domov sem še posebej pozorna na vse te moje zahteve in prošnje, pogojene z dejanji izkazovanja ljubezni. Kar nekajkrat sem se že ugriznila v jezik. In se učim in se urim in me urijo v temu, da so dejanja pomembnejša od besed. Da so dejanja tista, ki gradijo ali rušijo naše odnose. Ja, včasih nam štiriletniki nevede postrežejo z več modrosti kot knjige …
Brezpogojna ljubezen ne…
Brezpogojna ljubezen ne obstaja. Je spretno izmišljen mit za manipulacijo (tako si mislim, morda se motim, glede namena tega mita, ne o mitu samem).
PARTNERKSA LJUBEZEN, ni brezpogojna, kajti če bi bila, se ne bi poročili. Poroka je pogodba, ki definira zaobljube. Brez zaobljub bi bila zveza na preizkušnji ves čas, po poroki je se pa lahko sprostimo, ker nas veže zakon. In to se največkrat zgodi. Partnerska ljubezen je pogojna – ljubim dokler me ljubiš ti. Razumem tiste, ki se nočejo poročiti ampak se za zvezo trudijo vsak dan. Poroka pa v zvezo sili tudi po tem, ko ljubezen mine. Torej ni brezpogojna. Prav tako nekoga ne ljubimo, če gre preko naših meja. Recimo prestopi v Islam, postane skrajnež in ubija. Kaj v takem primeru poreče zakon o kršččanski poroki, ko se nekdo radikalno spremeni? Je treba še naprej ljubiti in vstrajati v zakonu?
BOŽJA LJUBEZEN ni brezpogojna. Bog nas ljubi, ko pademo a nas na koncu le pošlje v pekel, če se ne pokesamo in ne pokažemo volje k poboljšanju. Torej ni brezpogojna niti božja ljubezen. Je pogojna. Če boste pridni, stremeli k čistem življenju, se pokesali in poboljšali vas bom imel rad. Če pa boste kršili zakon, boste izgnani iz raja in greste v pekel. Ima bog duše v peklu tudi rad? Čemu? Če je pekel večen, so pogubljene in mu bodo skupaj s udičem za vekomaj skakale v hrbet in delale zla dela. Če jih z izgonom v pekel tudi ubije, ima malce rdeče roke tudi Bog, če pa gredo v pekel le na prevzgojo, torej začasno, pa je to neke vrste zapor, torej ni pogubljenje. V tem primeru torej, če je pekel le prevzgojni zavod, bi rekel, da bog ljubi brezpogojno, ker želi, da se jih čimprej vrne na belo stran. Če pa je pekel večen, Bog ne ljubi brezpogojno. Postavi pogoje za svojo ljubezen!
MATERINSKA LJUBEZEN se še najbolj približa brepogojni, a tudi ta ni. Da ženska spočne jo obsede Sveti duh, saj se do tedaj otepa stikov. Nato spozna nekoga, ki jo pred njo postavi Bog. V njima se sprosti kemična reakcija, ki sproži zaljubljenost in močno seksualno privlačnost. Le-ta premaga ovire, kot so poroka in ko je to za njima, seksata in spočneta. Po tem pride streznitev in če ne bi bilo zakonskih obljub bi se marsikateri par ločil že tam, ona pa bi delala splav. Torej brezpogojna ljubezen pade že na tej točki. Nato se v ženski celo nosečnost proizvaja hormon, da telo ne zavrne otroka kot tujek. Tudi tu ni materinska ljubezen tista, ki ohrani otroka, ampak kemija. Trik narave. Pa tudi zakoni; moralni in formalni, da ženske ne naredijo splava, če je bil oče le mimoidoči mladenič. Nato se ta rodi; tu večino mam začuti srečo; a spet ne vse. Ene otroka takoj zavržejo. Te ne ljubijo niti nimajo odgovornosti. Nekatere imajo le odgovornost. Neketere imajo oboje. A tudi ta ljubezen ni brezpogojna. Mama hoče, da jo otrok nekoč preživi. Da jo spoštuje (to zapoveduje celo božja zapoved). Torej življenje in onkrat njega je polno pogojev. Nenazadnje kaj sploh je ljubezen? Fikcija?
Osebno menim, da je ljubezen vzajemno čustvo po principu daj-dam in še kako pogojna. Naj bo med ljudmi, med živalmi in tudi v božjem kraljestvu.
Bog nas seveda ljubi…
Bog nas seveda ljubi. Pogojno ali brezpogojno…nevem… se pa verjetno ne pusti zlorabljati.