»Vse, kar je vrednega, imam pri sebi«

Vir: Shutterstock

Je odvrnila mamica, ko jo je mož spomnil, da naj svoje torbice ne pušča predaleč od sebe.

Nenadni visoki stroški. Nižji prihodki. V enem tednu se mi zdi, kot da se je vse zarotilo proti nam. Tuhtava, razmišljava, obračava, načrtujeva. Obeti so slabi. Zaskrbljenost se povečuje.

Ob koncu tedna se odzovemo povabilu na obisk pri prijateljih. Gremo na skupni izlet. Vse lepo in prav. A vsak proseči pogled otroških oči me spravi v stisko. Tudi če gre le za sladoled, ob čem večjem me že stiska v želodcu … Ves dan vse gledam skozi perspektivo evrov, ki so še ostali in bodo kmalu pošli.

Ves dan se ukvarjam z vprašanji v glavi: Bomo zmogli? Kje bomo pristali na koncu? Bomo padli na dno? Bova lahko omogočila vsaj najosnovnejše stvari? Kaj pa, ko pridejo na vrsto še šolske ekskurzije, rojstni dnevi prijateljev, ko bova želela kupiti dobro knjigo? Kako naj postavljava prioritete?

Denar ni vse, brez njega pa tudi ne gre

Ne gre za to, da bi želela otroku omogočiti vse. Ne gre za to, da bi se želela primerjati z drugimi. Ne gre za to, da menim, da moj otrok potrebuje obilico novotarij, ki jih ponujajo trgovine. Gre za to, da za čisto običajno življenje potrebujemo nekaj denarja.

To, da imamo za »kruh in mleko«, dandanes nekako ni dovolj. Tudi če živimo skromno, se odrečemo nepotrebnim vsiljenim potrebam, nas marsikaj stane.

Spomnim se raziskave, ki je pokazala, da se občutek sreče v življenju ne veča s količino denarja, torej ne velja formula: bolj bogat – bolj srečen. Očutek zaskrbljenosti se povečuje pri ljudeh, kjer so prihodki resnično (pre)nizki. Ko sta se posameznik in družina primorana vsakodnevno ukvarjati z borbo za osnovno preživetje, nevarno trpi kakovost medosebnih odnosov.

To, da imamo za »kruh in mleko«, dandanes nekako ni dovolj. Tudi če živimo skromno, se odrečemo nepotrebnim vsiljenim potrebam, nas marsikaj stane. Vse ima svojo ceno.

Otroška vstopnica za gledališče, na primer. Da, otrok bo preživel tudi brez tega. Toda s tem lahko odstirava nove domišljijske svetove. Aha, to lahko počneva tudi s knjigo. Ja, pa tudi ta stane. Saj res, lahko greva v knjižnico? Seveda! Ampak ko bo želel isto pravljico slišati stokrat, pa je le fino imeti to knjigico na nočni omarici. Saj se znajdemo, toda kakor koli obrnem, potrebujemo nekaj denarja.

Je tudi vam težko?

Pomislim na družino, kjer sta oba starša ostala brez službe. Ne po lastni krivdi. Iščeta. Želita delati. Očka je našel, mamica še ne. Položnice se nabirajo, grozi jim izselitev iz stanovanja.

Koliko vas je še, ki vsak večer računate in zaspite z zaskrbljenostjo v srcu?
Koliko vas je, ki se iz meseca v mesec bojite, da bo vaša družina ostala brez strehe nad glavo?
Koliko vas je, ki ste primorani kupovati poceni hrano, ker za bolj kakovostno ni denarja?
Koliko nas je, ki se počutimo izigrani in se nam na delovnem mestu vsakodnevno dogajajo krivice?
Koliko vas je, ki bi želeli na zaključni izlet z vašim otrokom, ki ga organizira vrtec, pa na obvestilu piše »prevoz po osebi: 10 EUR, vstopnica: 10 EUR« in ko preračunate, bi v enem dnevu zapravili desetino vašega mesečnega prihodka?

Tako globoko zajamete sapo in greste razočarani spat.

Kljub vsemu se lahko naslednje jutro zbudimo srečni in zadovoljni. Da smo skupaj. Da imamo drug drugega. Se odpravimo v gozd. Naberemo suhe veje in zgradimo lesen šotor, hiško, opazovalnico, Kekčevo deželo na domačem pragu ali pa skrivno domovanje za gozdne vile. Karkoli nam srce poželi! Kljub vsemu se lahko sprostimo, povežemo in razveseljujemo.

Želim si, da bi se znali in zmogli kot družine povezati, se podpreti, včasih tudi povsem konkretno, ko je druga družina v finančni stiski. Predvsem pa, da bi lahko vsi starši imeli službe in primerne plače, s katerimi bi otrokom lahko omogočili dostojno življenje.

Ko se odvali skala zaskrbljenosti …

Želim si, da bi se znali in zmogli kot družine povezati, se podpreti, včasih tudi povsem konkretno, ko je druga družina v finančni stiski.

Naš izletniški dan gre proti koncu. Moja glava je težka. Nosi veliko skrbi. Pogled obračam v negotovo prihodnost. Sedimo ob vodi in mimo nas pride družina. Mamica nosi malo hčerko, ob njej sta večja fantička. Namočijo noge v mrzlo reko in se smejijo.

Očka z brega zakliče mamici: »Kje imaš torbico? Ne puščaj je tako daleč stran!« Torbica leži na brežini. Mamica se mirno nasmeji: »Vse, kar je vrednega imam tukaj« in s pogledom objame deklico in fanta. Ne premakne se niti za milimeter, mirno ziblje deklico v naročju in spremlja navdušena čofotača.

V tistem trenutku se z mojega srca odvali velika skala zaskrbljenosti. Tiste pretirane, ki mi je ukradla sproščen dan z družino in prijatelji. Hvala ti, mamica ob reki, ki si me spomnila na najpomembnejše in moj pogled obrnila k resnično bistvenemu – mojim zakladom ob meni.

Brez denarja bomo težko. A še vedno se je nekako rešilo. Zato ni vredno toliko časa in razmišljanja nameniti pretirani zaskrbljenosti. Kadar me tako zelo skrbi, hodim po svetu kot slepa. Zagledana le v črne scenarije prihodnosti.

Kakšen dan se lahko prepustim in zaživim. Gledam, kar mi je v tistem trenutku dano. Moji bližnji in naši topli odnosi. Moj otrok, ki veselo poskakuje čez korenine in poskuša ujeti ravnotežje … Tukaj si, dete moje! Lepo te je videti po celem dnevu.