Vonj mojega dragega

objem_moz_in_zena

Zame imajo, ne samo vsak človek, stvar ali rastlina, ampak tudi dogodki, občutja, misli, sanje svoj vonj. Spomini so pri meni močno povezani z vonjem. Vonjam celo posamezna obdobja življenja. In svoj vonj ima tudi moj mož. Ker je moje najbližje bitje na tem svetu, je ta vonj seveda zelo intimen. Kar pa je najbolj nenavadno – njegov vonj se je z leti spreminjal. 

Po čem diši moj mož?

Ko sem ga srečala prvič, je dišal po iskrenosti in čistosti. Pa malo po pomladnih brezah v dežju. In sem se odzvala, ter šla za njim. Potem je dolgo dišal po senu, planinskih travnikih, vznemirjenju in svobodi. Pogosto pa ostro po trdem delu, da je najina zveza napredovala na svoji poti. Kdaj pa kdaj se je temu vonju primešala tudi po grenkoba solz. Pa spet smejoča frfotavost vonja po metuljih.

Ko sva se prečistila, je med pozvanjanjem poročnih zvonov začelo dišati po temno rdečih dehtečih vrtnicah ljubezni. Vmes se je mešal mošus nerazumljene moškosti in vonj po mehkobi lipovega lesa. 

Kmalu je vodilni postal vonj po domu in varnosti. Pa kakšna iskrica nagajivosti je občasno požgečkala po nosu. Kaj je sledilo? Vonj ognjiča in sivke in kamilice, ki se je mešal z opojnim vonjem novorojenčka. Ovita sva bila v oblak vonja po zaščiti in ljubezni. In malo skrbi. Kako opojen in pomirjujoč je bil v vseh tistih letih, ko so se eden za drugim rojevali otroci in me zahtevali dolge dneve in noči, občasen vonj odraslega, ki me ljubi. Njihovega očeta, mojega moža.

Vmes se spoznala tudi druge vonje mojega dragega. Vonj odločnosti ob potrebah povečane družine, vonj nemoči ob bolnih in umirajočih starših, vonj jeze ob nepravičnostih, vonj potrebe po zaščiti mene in najinih otrok, vonj lovca, ki skrbi in varuje, vonj truda, da bi popravil po nesreči narejene krivice … 

Vsi ti odtenki …

O, kdaj pa kdaj se je pojavil tudi neprijeten vonj po sebičnosti in lenobi. Včasih je celo grdo zasmrdelo in se tudi zaiskrilo. Takrat si nobeden od naju ni bil všeč. Šele pomirjujoči vonj odpuščanja je v naš dom spet prinesel mir. Čisto vedno pa je nekje zadaj obstajala nota ljubezni.

Vonj mojega je moža je tudi vonj po praznovanju. Vonj po buhteljnih in slivovih cmokih. Vonj po neštetih šokih rož in vonj po žaganju. 

Vesela sem, ker se osnovni vonj mojega moža vedno večkrat preplete z vonjem kadila molitve. Čutim, da so to ure, v katerih se prekuje. Ure, ko vedno bolj postaja takšen, kakršnega si je zamislil Gospod. 

Za nama so skoraj tri desetletja. Cela paleta vonjav se je sprehodila skozi najino življenje. In če zdajle zamižim in pomislim na svojega moža, se mi izkristalizira en sam vonj. Nič eksotičnega, nič noro opojnega, nič posebnega. Gre za vonj, ki nahrani, ki daje domačnost in ki pomeni ljubezen. Vonj, ki pomeni preživetje. 

Danes moj dragi diši po kruhu.