Zakaj ženske privlačijo moški, ki tvegajo (in so uspešni)

Foto: Envato

Ko sem bral knjigo Pot mladeničev z dekleti, sem v poglavju, kjer avtor opisuje “sanjskega moškega”, delal kljukice. Zaščitnik svojih bližnjih. Kljukica. Moški, ki tvega in uspe. Kljukica. Moški, ki obvlada strast. Kljukica. Moški, ki vodi druge moške. Kljukica.

Moški, ki je domišljav in laže samemu sebi. (A man full of sh*t.) Kljukica.

V resnici imam zelo dobro mnenje o sebi, a hkrati vidim tudi svoje napake, pomanjkljivosti oziroma področja, kjer bi se lahko izboljšal. Da jih vidim kar se da jasno, najbolj poskrbi moja žena Katja. Pogosto mi jih predoči in me izziva, da bi postal najboljša možna verzija sebe. Ampak meni se pogosto ne ljubi … kar pa je zelo neprivlačno.

Citat, ki sicer ni iz omenjene knjige, a se k njemu pogosto vračam, je: “Always be satisfied, never content.” (Če si pri prevodu dovolimo nekaj pesniške svobode, bi lahko rekli: bodi vedno zadovóljen, nikoli zadovoljèn.) Menim, da je umetnost v lovljenju ravnovesja med paradoksalnima skrajnostma. V zadnjem obdobju sem se malo preveč zazibal v udobje zadovoljstva in knjiga me je spodbudila, da sem se iz te cone udobja malo zganil.

Na koncu vsakega poglavja so vprašanja za razmislek in “terenske vaje”: “Loti se projekta, ki te plaši. Odloči se za projekt ali podvig, ki vsebuje element tveganja. Ne sme biti nekaj, v čemer si tako dober, da veš, da ti bo uspelo. Obstajati mora realna možnost neuspeha. Smisel ni v tem, da zagotoviš, da boš uspel, ampak v tem, da imaš pogum, da poskusiš.”

In sem poskusil. Za svojo 40-letnico sem naredil 40-minutni stand up, ki sem ga izvedel pred svojimi prijatelji in njihovimi otroki. Bi rekel, da uspešno. Potem sem naredil še eno ponovitev v domači župniji. Tudi uspešno. Malo me je sicer mikalo, da bi se preizkusil še pred občinstvom, ki me ne pozna, ampak za to nisem zbral volje in poguma. Potem me je pa knjiga spodbudila, da sem se odločil: s svojo predstavo bom šel na turnejo po Sloveniji.

Prvi korak je bilo gostovanje na Koroški Beli. Ni bilo zanič, ni bilo odlično. Sem pa od Gregorja Čušina dobil odlične usmeritve, kako nastop izpiliti. In zdaj je od mojih štiridesetih minut ostalo samo še dvajset minut, tako da bo morala turneja še malo počakati.

Kaj pa če tvegam in ne uspem

“It’s hard to be humble, when you’re the best,” je pisalo na plakatu, ki ga je v gimnazijsko učilnico obesila profesorica angleščine. (Slovensko: Težko je biti ponižen, če si najboljši.) Pri petnajstih sem se s citatom (in z levom, ki je bil na plakatu poleg citata) lahko poistovetil. Zdaj pri štiridesetih pa je življenje (oziroma Bog) poskrbelo, da sem marsikdaj tvegal in nisem uspel. Očitno sem potreboval lekcije iz ponižnosti.

“Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji.” (Ps 127,1) Zakaj se torej sploh truditi, če uspeh itak ni odvisen od mene? Ravno tu spet pridemo do paradoksa, ki ga je prepoznal tudi Ignacij Lojolski. Pripisujejo mu citat: “Moli, kot da je vse odvisno od Boga, in delaj, kot da je vse odvisno od tebe.” V resnici je zapisal nekaj podobnega, a še bolj paradoksalnega: “Moli, kot da je vse odvisno od tebe, in delaj, kot da je vse odvisno od Boga.” Jim Manney, avtor knjig o ignacijanski duhovnosti, to interpretira takole: “To pomeni, da mora biti molitev nujna: če je vse odvisno od mene, mora Bog storiti nekaj dramatičnega. To tudi delo postavi v pravo perspektivo: če je odvisno od Boga, se lahko sprostimo. Lahko delamo trdo, ampak izid pa prepustimo Njemu. Če ima Bog vse pod nadzorom, se lahko sprijaznimo tudi z mešanimi rezultati in prestanemo neuspeh.”

Knjiga Pot mladeničev z dekleti nam kot odgovor, ki nas zaščiti pred skrbjo glede neuspeha, ponuja to, da se zavemo dostojanstva, ki ga imamo kot ljubljeni Božji otroci. Tega dostojanstva ne izgubim, tudi če sem pri svojem podvigu neuspešen. To zavedanje mi lahko pomaga, da (p)ostajam moški, ki tvega in uspe … ali pa tudi ne. V vsakem primeru bom bolj zadovoljen (in privlačen za ženo), kot če bom zgolj sedel na kavču.