Veliki četrtek: sveti čas skupnih obedov

Foto: Shutterstock

Z lahkoto se vživim v dogajanje resničnega velikega četrtka. Jezus je s svojimi učenci preživel tedne in tedne na poti. Drug drugega so že dobro poznali, vedeli so, kaj koga moti, veseli ali opogumlja. Skupaj so se smejali in šalili, se resno pogovarjali, skratka – postali so prijatelji. Jezus je želel, temu prijateljstvu in zaupanju na čast, skupaj z učenci jesti večerjo, ki je bila, kot se je razodelo šele kasneje, vse prej kot običajna vsakoletna velikonočna večerja.

Čas tiste večerje je bil čas resnice. Čas, ko so odpadle vse maske. Čas, ko je Ljubezen še bolj zagorela in čas, ki je pokazal na odpadnika.

Naše družinske večerje

Zadnje tedne nam je zadrževanje doma nepričakovano podelilo poseben blagoslov. Po letih, ko so si otroci že precej po svoje krojili dneve in večere, smo zdaj čisto vsak večer spet vsi skupaj. In imamo milostno priložnost spet vsak dan sesti za skupno mizo in skupaj večerjati. Nikomur se nikamor ne mudi, vsak je za tisti dan opravil, kar si je pač zadal. Včasih se zalotim, da se počutim, kot bi sedela za mizo ob »zadnji« večerji. Kdo ve, kateri od otrok bo prvi zadnjič vstal od skupne mize in odšel, zares odšel?

Kot jaz vas ljubim, se ljubite

Najinim otrokom velikokrat poveva, da jih imava rada. Včasih zato, ker je to edini stavek, ki jih popolnoma razoroži, ko so jezni na vse, še posebej pa na najbolj nemogoče starše tega sveta. Drugič stavek naklonjenosti izrečeva, ko čutiva, da otrok potrebuje osvežitev občutka zasidranosti v najino ljubezen. Vesela sem, da sva oba z možem, vsak po svoje,  presegla načine izražanja ljubezni, kakršne so zmogli najini starši.

To je moje telo, to je moja kri

Kot mama sem v učlovečenju svojih otrok najprej prispevala svoj »da«, potem svojo maternico, prsi in naročje, nekaj svojega zdravja, veliko neprespanih ur, kar nekaj skrbi, veliko ur načrtovanja in odločanja, par dogodkov, ki sem jih morala odpovedati, ker sem bila kateremu od otrok bolj potrebna. Ja, na nek način v teh mladih bitjih, ki ob večerih sede nasproti za mizo, živi moje telo in teče moja kri. A od mene, naju so prejeli samo življenje, Življenja jim je vdihnil Oče.

Pomakanje v skupno skledo

Občasno imamo pri nas doma kakšen obrok tak, da jemo vsi hkrati iz iste sklede. Še večkrat se napajamo iz istega izvira. Izviri pa so vseh sort. Knjige, pogovori, koncerti, filmi, internetne vsebine, obiski, razmišljanja, izleti … Kot večinoma eden v družini pripravi obrok, je navadno tudi eden, ki druge navdušuje s svojim odkritjem. In potem delimo, namakamo kruh, okušamo, se veselimo ali zgražamo. Kdaj pa kdaj se nahranimo, drugič samo pokusimo … Vsak na svoj način se trudimo, da bi držali skupaj in da med nami ne bi bilo izdajalcev. Da bi drug drugega vsaj skušali razumeti, doumeti in se ne izključevati.

Zgled imamo

Včasih nam gre odlično, velikokrat pa ga lomimo vsak po svoje. A zgled imamo. Zgled Ljubezni, ki traja čisto, čisto do konca in se nazadnje poveliča v vstajenjskem jutru. Bog daj, da bi ga bili enkrat deležni!