Obstaja popularno novinarsko vprašanje: “Če bi lahko izbral kogarkoli, s kom bi šel na večerjo?”
Večina ljudi začne mrzlično brskati po svojih možganih o tem, kdo od slavnih se jim zdi najbolj imeniten, koga bi res radi spoznali … Tudi o tem, kdo je dovolj kul, da bo odgovor izpadel dovolj svetovljansko. Jasno je, da gre za hipotetično vprašanje in da se ta večerja ne bo nikoli zgodila.
Razen če …
Tega vprašanja ne postavimo otrokom.
Kajti otroci skoraj brez izjeme na vprašanje, s kom bi najraje šli na večerjo, odgovorijo, da s svojimi starši. Obstaja več različnih verzij videa, kjer to vprašanje najprej postavijo staršem, ki navajajo razne slavne osebe, pozneje pa še njihovim otrokom, ki takoj in brez izjeme povedo, da bi najraje večerjali s svojimi starši. In seveda ganejo svoje starše do solz. Enega teh videov najdete na dnu tega članka.
Otrok nas vidi takšne, kakršni bi morali biti, ne takšne, kakršni smo. To je izjemna motivacija, da skušamo to postati.
Brez solzavosti
Pustimo ob strani to, da so ti videi večinoma zrežirani. Pustimo ob strani tudi ugovor, da otrok še nima zunanjega socialnega okolja, ki bi bilo zanj pomembno. (Čeprav bi lahko nenazadnje izbral tudi ata Smrka ali pa Batmana, saj je verjetnost, da boste šli vi na večerjo s Taylor Swift, primerljiva tej izbiri.)
Pustimo ob strani tudi to, da je otrok čisto nagonsko usmerjen k popolnoma nekritični ljubezni do svojega skrbnika. In če ga nismo res popolnoma razvadili in spridili, je nagnjen k temu, da bi nam ugodil in se nam prikupil.
Ne glede na vse to, je dejstvo, da nas nikoli in nikdar ne bo nihče tako zelo in neizmerno ljubil, kot nas ljubi naš otrok. Poudarek na otrok, saj se v najstništvu razvojna os prenese na gradnjo samostojnosti in se iz oboževanega starša lahko hitro spremenite v starega tečneža. (Ki pa ga ima najstnik še vedno rad.)
Nikomur se ne boste nikoli zdeli tako lepi, prijetni, močni, pametni, zabavni, sposobni … kot ravno svojemu otroku. In čeprav ima ta ljubezen evolucijski temelj in ne nujno temelja v dejstvih, smo tudi povsem evolucijsko zelo neumni, če te ljubezni ne bi sprejeli, se z njo nahranili in svojega zarjavelega srca z njo pognali v tek. Otrok nas vidi takšne, kakršni bi morali biti, ne takšne, kakršni smo. To je izjemna motivacija, da skušamo to postati.
Dejstvo je, da nas nikoli in nikdar ne bo nihče tako zelo in neizmerno ljubil, kot nas ljubi naš otrok.
Prijetni družinski obroki?
Drugo vprašanje, ki se ob tem ganljivem videu pojavi, je, koliko od teh prijetnih in ljubečih otrok iz videa, ima svoje starše vsaj toliko rado, da se ob družinskih obrokih obnašajo tako, da so ti obroki prijetni tudi za njihove starše. Tisti, ki imate več kot enega otroka, veste, kaj je mišljeno s tem.
Res imam rad svojo mamo in ata, med vsemi ljudmi na svetu bi izbral njiju za večerjo … Ampak nimam ju pa toliko rad, da ne se ne bi z bratom skregal za piščančje bedro in vmes še sestre vprašal, od kod ta mozolj na nosu, in povzročil njenega kričanja. Tudi o tem, kdo je danes na vrsti za pospravljanje, se je najboljše skregati že pred juho.
Od nekaterih stvari pač ne moreš odstopiti, naj bo ljubezen še tako velika.
Resnica ima navadno več odtenkov. Odvisno od družinske situacije, bi najbrž kakšna mama odgovorila, da bi najraje večerjala sama in v miru – po dolgem času. Kakšen ata bi rekel, da bi rad med večerjo debatiral o košarki ali politiki, ne da bi otroci srkali čisto vsako njegovo besedo in jo naslednjo nedeljo pri tašči ponovili.
Ne glede na to …
To je pač realnost staršev. In otrok. Kljub temu pa imajo skupni družinski obroki veliko vrednost. Od nekdaj so člani iste družine skupaj jedli in to, da imaš mesto pri mizi, je znak, da pripadaš. Povsem evolucijsko. Vse raziskave kažejo, da so otroci, ki imajo redne obroke skupaj s svojimi starši, bolj srečni in zadovoljni.
Otroci bodo svoje prepirčke kmalu pozabili, pozabimo jih tudi starši. In ja, izberimo tudi mi njih za častne goste pri svoji večerji. Kajti ne glede na vse, imamo eni in drugi ključ do src drugega. Odprimo se življenju.
View this post on Instagram
Poglej še naročniške vsebine:
Mag. Mojca Košič: “Otrok, ki je deležen spoštovanja, ima veliko zaupanje vase”
Dr. Lucija Čevnik: Odnos mati-hči skozi prizmo navezanosti, ljubezni in strahu
Zadnje čase sem nekoliko manj na družabnih omrežjih in dejansko si do sedaj tega nisem ogledal. Jočem, ker odstira globoko resnico. Kljub vsej režiji, ki je v ozadju.
Tudi zato, ker sam opažam kako pomembno je biti kot družina skupaj pri obroku. In seveda tudi takrat, ko so otroci najstniki in včasih kažejo vse prej kot veselje po tovrstnih trenutkih. A potem, ko uspem priti v pogovorih do globine, pa priznajo, da jim veliko pomenijo skupni trenutki. Sploh tisti, ko nismo razburjeni zaradi vseh zunanjih razlogov kot so: šola, obveznosti, obnašanje…