Velika Britanija: ko država pomaga istospolnim “snovati družino”

Thumbnail

Razvoj zakonodaje v Veliki Britaniji kaže, da možnost poročanja istospolnih parov in pomoč države pri pridobivanju otrok za istospolne pare le nista dve povsem nepovezani stvari. Le pot je postopna … Bo to tudi naša pot?

V predreferendumski kampanji stran nasprotnikov novele zakona veliko opozarja na problematiko in pravice otrok v istospolnih skupnostih, na drugi strani, med zagovorniki, pa pogosto slišimo ugovor, da so vsi s tem povezani strahovi neutemeljeni, saj gre pri zakonu zgolj za »priznanje pravice do poroke« istospolnim parom. Trdijo, da novi zakon o zakonski zvezi nima nobene povezave s kakršnim koli pridobivanjem otrok s strani istospolnih parov. Ali to drži?

Novi zakon avtomatsko omogoča posvojitev

Iz novega zakona bi vsekakor istospolnim zakoncem avtomatsko pripadla pravica do skupnega posvajanja otrok, ki je bila z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih doslej pridržana samo zakoncem in posameznikom. Govor o posvojitvah istospolnih partnerjev, ki bi po novem pridobili potrebni status “zakoncev”, je torej povsem na mestu. S potrditvijo novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih bi torej istočasno omogočili poročanje istospolnih parov in njihovo posvajanje otrok.

Kaj pa umetna oploditve z biomedicinsko pomočjo in nadomestno materinstvo? O tem zakon, o katerem bomo 20. decembra glasovali, res ne govori, niti v trenutni zakonodaji ni možnih povezav, ki bi to omogočale. Nadomestno materinstvo v Sloveniji ni možno, oploditev z biomedicinsko pomočjo pa je na voljo samo parom, ki imajo težave zaradi neplodnosti.

Je potem strah pred tem, da sprejem spornega zakona na široko odpre vrata istospolnemu starševstvu res povsem odveč?

Ne nujno. Zelo verjetno pa je, da ta vrata v resnici precej odpira, četudi še ne tako na široko.

Britanski »krasni novi svet«

»Če ste gej ali lezbijka, to še ne pomeni, da morate svoje življenje preživeti brez lastne družine. Možnosti, ki so na razpolago potencialnim gejevskim in lezbičnim staršem, so danes širše kot kdajkoli prej.« Citat nikakor ni iz kakega LGBT priročnika ali stare znanstvenofantastične zgodbe, ampak je vzet z uradne spletne strani britanske javne zdravstvene organizacije NHS.

Če želimo pokukati v potencialno tudi slovensko prihodnost, si velja pobliže ogledati primer Velike Britanije, v kateri je danes možno vse omenjeno – poleg posvojitev tudi oploditve lezbijk z biomedicinsko pomočjo (krije zdravstveno zavarovanje) in nadomestno materinstvo za gejevske pare. A tudi tam so stvari »zorele« postopno.

Civilna partnerstva za istospolne pare je v VB uvedel zakon iz leta 2004, poroke istospolnih pa so dovoljene od leta 2014. Možnosti za pridobitev otrok s strani istospolnih parov sicer pravno niso strogo vezane na ti dve ureditvi, so pa vsekakor sad teh procesov.

Prav tako je pravno priznanje istospolnih zvez pomagalo ustvarjati primerno družbeno ozračje za “istospolno starševstvo”. To priznavajo tudi v organizaciji za pravice istospolnih Stonewall, kjer pravijo, da se odnos do “istospolnega starševstva” v VB “spreminja na bolje po zaslugi uvedbe istospolnih porok”.

Prvi korak: posvojitve

Posvojitve otrok, ki so sicer v Veliki Britaniji v primerjavi s Slovenijo veliko pogostejše in za pare brez otrok lažje dostopne, so istospolnim parom dovoljene že od leta 2002, oz. 2005, ko se je zakon v resnici začel izvajati.

Takrat so možnost posvojitev razširili tudi na samske in na neporočene pare, med njimi tudi na istospolne. Od takrat število posvojitev v istospolna partnerstva stalno narašča. V zadnjih štirih letih se je recimo njihovo število podvojilo in trenutno predstavlja 5% vseh posvojitev.

Odstotek tovrstnih posvojitev je sicer različen od kraja do kraja, saj nekatere socialne službe bolj kot druge spodbujajo posvojitve istospolnih. Medtem ko v povprečju eden od 20 posvojenih otrok pride v istospolno skupnost, v Brightonu recimo pride vsak peti. V Glasgowu je pred nekaj leti mestni svet z jumbo plakati, na katerih je bila slika gejevskega para z otrokom, spodbujal k posvojitvam. 

V času laburistične vlade se je na socialne delavce še posebej vršil pritisk, naj omogočijo čim več posvojitev v istospolne zveze. Njihova krovna organizacija za lokalno oblast naj bi po poročanju Daily Maila posebej hvalila uradnike, ki to spodbujajo, in celo naročala socialnim delavcem naj s svojih seznamov potencialnih posvojiteljev črtajo vse, ki se ne strinjajo z istospolnimi posvojitvami. 

Izločanje in prevzgoja drugače mislečih

Vzporedno z naraščanjem posvojitev je naraščala tudi nestrpnost do drugače mislečih. Nekateri socialni delavci so bili premeščeni zaradi nestrinjanja s to prakso, odstopiti je moral tudi sodnik, ki ni želel odločati o tovrstnih primerih. Pisateljico Lynette Burrow pa je leta 2005, dan po njenem nastopu v radijski oddaji na BBC-ju, kjer je izrazila mnenje o neprimernosti posvojitev v istospolne zveze, obiskala policija zaradi prijave »homofobnega incidenta«. Tudi lani je bil sodnik Richard Page, ki je v postopku posvojitve izrazil dvom (in to le v internem posvetu med sodniki), da sta dva očeta najboljše okolje za otroka v postopku, obtožen resne kršitve, suspendiran, moral pa se je udeležiti še posebnega »treninga enakosti«.

Leta 2006 je stopil v veljavo zakon o enakosti, ki pri nudenju storitev prepoveduje diskriminacijo zaradi spolne usmerjenosti. Ker katoliške agencije za posvojitve kljub temu niso želeli oddajati otrok v posvojitev istospolnim parom, jih je moralo vseh 12 z delovanjem prenehati ali pa spremeniti svoj značaj. Ena med njimi je imela pred tem 150-letno tradicijo.

Novi zakon o OBMP olajšal lezbično starševstvo

Sočasno z vsem tem je pričelo naraščati tudi število lezbičnih parov, ki so se na zasebnih klinikah posluževali oploditev z biomedicinsko pomočjo. Sprva le na lastne stroške in z nekaj birokratskimi ovirami, leta 2009 pa je prišla sprememba, ki je močno olajšala oploditev lezbijk. Takrat je namreč stopil v veljavo nov zakon o OBMP in prenehal veljati stari, ki je klinikam nalagal dolžnost, naj pri nudenju OBPM upoštevajo dobrobit otroka in gledajo na to, ali bo morda prikrajšan za očeta. Prav tako je z novim zakonom drugi osebi iz istospolne civilne zveze v postopku OBMP avtomatsko pripadla starševska pravica.

Po novi ureditvi je postopno istospolnim parom pripadla tudi pravica do postopkov OBMP na račun javne zdravstvene blagajne. Sprva je lezbičnim parom pripadlo nekaj postopkov umetne osemenitve (do 6 ali celo 12), leta 2012 pa so pričele veljati nove smernice, po katerih so do postopkov IVF upravičeni tudi lezbični pari, pri katerih so bili postopki znotrajmaternične osemenitve s semenom darovalca neuspešni. Število družin z dvema mamama se je v letu 2012 dvignilo za tretjino v primerjavi z letom prej.

Javna semenska banka s katalogom anonimnih darovalcev

A stvari se razvijajo naprej. Če so doslej lezbični pari sami morali poiskati seme darovalca ali zanj plačati v zasebnih bankah, pa je lani začela delovati prva britanska javna semenska banka, ki jo financira NHS. Tu lahko lezbični pari ali samske ženske za pol manjšo ceno kot v zasebnih klinikah dobijo seme darovalca. Iščejo lahko po spletni bazi anonimnih darovalcev in si izberejo primernega – v skladu s svojimi željami glede etnične pripadnosti, višine, poklica in celo hobijev. Banko so odprli predvsem zaradi naraščajočih potreb žensk, ki so želele spočeti otroka brez razmerja z moškim.

Vodja banke, Laura Witjens, na očitke, da bo s tem veliko otrok prikrajšanih za očeta, odgovarja takole: »Ne obstajajo nikakršni dokazi, da je otrokom bolje z ali brez očeta. In še nikoli nas niso poklicali z Ministrstva za zdravje, naj omejimo dostopnost do sperme istospolnim ali samskim ženskam. To res ni vprašanje

Na plano pa že prihajajo tudi primeri, ko so se na videz zgledni primeri skupnega starševstva lezbičnih in homoseksualnih parov sčasoma izkazali za veliko bolj zapletene. Leta 2011 je bil odmevem primer lezbičnega para, ki je leta 1999 preko oglasa našel homoseksualnega darovalca semena (tudi v gejevski zvezi) za IVF oploditev in rodila sta se jim dva otroka.

Sprva so stvari med paroma tekle gladko, sčasoma pa se je zapletlo, saj je gejevski par želel več starševskih pravic, kot jih je lezbični par dopuščal. Primer se je končal na sodišču in povzročil veliko sivih las višjemu sodniku Hedleyu (pred tem se je s primerom ukvarjalo že 12 sodnikov), ki je dejal, da ne najde niti pravega besedišča za opis narave teh razmerij, zelo jasen pa je bil glede nedvoumnih škodljivih posledic za vpletena otroka: “Ta primer ponuja zelo jasno sliko tega, kako hudo se lahko izjalovijo tovrstni dogovori.” Po besedah socialnih delavcev je vsaj ena od deklic utrpela hude čustvene posledice in je ujeta v “grozljiv klobčič čustev in konfliktov, ki se odvijajo med temi odraslimi”. Kar se zdi sodniku zaskrbljujoče, je tudi to, da se “odraslim v tem primeru zdi cena, ki jo plačujeta ta dva otroka, sprejemljiva cena za reševanje njihovih odraslih sporov”.  

Nadomestna mati … je lahko tudi lastna mati

Nekoliko težje je za gejevske pare, vendar Velika Britanija, za razliko od Slovenije, nadomestnega materinstva ne prepoveduje, le ne sme biti komercialne narave. Par, ki se posluži pomoči nadomestne matere, lahko tej krije le nastale stroške. Seme mora prispevati eden iz para. Starševske pravice takoj po rojstvu pripadajo materi, vendar se jim ta lahko odreče in se prenesejo na istospolni par. Zaradi nekomercialne narave samega postopka, je število nadomestnih mater omejeno, zato veliko več gejev nadomestno mater išče v tujini, npr. ZDA ali Indiji, kjer tovrstna industrija cveti (indijski trg naj bi bil vreden več kot 2,3 milijarde USD, vendar je indijska vlada pred kratkim napovedala prepoved za tujce).

In nedavno je v Veliki Britaniji odmeval primer mame, ki je za sina, samskega geja, kot nadomestna mati z darovanim jajčecem donosila in rodila otroka, ki si ga je ta tako želel. Mama je torej sinu rodila sina in sebi vnuka. Le da je otrokova mati neznano kje. Ne mati ne sin v tem ne vidita nobenega problema – sin je končno srečen, otrok pa bo menda deležen dovolj ljubezni.

Smo v Sloveniji res še daleč od tega?

Tako torej v Veliki Britanij. V Sloveniji sicer še ni tako radikalnih primerov, a to ne pomeni, da so strahovi in opozorila, da se bo pravna ureditev razvijala v to smer, neupravičeni in pretirani. Tudi mi namreč hočemo biti odprti in napredni kot uspešne zahodne države, mar ne?

Že leta 2012 je Komisija RS za medicinsko etiko, sicer v zvezi s takrat aktualnim predlogom družinskega zakonika, opozarjala, da je »mogoče pričakovati, da bi se z uveljavitvijo Družinskega zakonika ponovno okrepili pritiski, da se biomedicinska tehnologija umetne oploditve, razvita za pomoč heteroseksualnim parom, ki so neplodni iz medicinskih razlogov, uporabi za medicinsko neupravičen namen

Nenazadnje je po ovinkih že danes možno priti do nadomestnega materinstva, najlažje v tujini. Medijsko odmevna sta bila recimo primer Žitnik-Strle (gejevski par, ki je dobil otroka preko nadomestne matere iz Srbije) in primer deklice Ane (gejevski par je nadomestno mater najel v ZDA in deklico tam posvojil, slovensko sodišče je posvojitev pri nas priznalo).

Že leta 2012 je prof dr. Viktorija Žnidaršič Skubic, ki je sodelovala tudi pri pisanju zakona o OBMP, za Delo pojasnila: »Res je sicer prepovedano sodelovanje zdravnika pri postopkih OBMP, ki bi privedli do nadomestnega materinstva, vendar s tem, ko en istospolni partner lahko posvoji otroka drugega partnerja, vendarle de facto lahko pridemo do podobnega rezultata. Lahko pride na primer do dogovora na neformalni ravni, da bi ženska zanosila z enim od partnerjev, rodila otroka in se potem odpovedala svoji starševski skrbi oziroma se strinjala s tem, da ga posvoji drug partner.«

Tovrstni praksi bolj naklonjena zakonodaja bi ovinkasto pot samo še izravnala, simbolno pa nakazala, da gre za družbeno povsem sprejemljivo ravnanje.

»Pomen zakonske zveze je v zasnovanju družine«. Kdo bo istospolnim parom pri tem pomagal?

Ne pozabimo, tako po starem kot po novem zakonu je »pomen zakonske zveze v zasnovanju družine« (3. člen). S tem, ko se možnost poročanja širi na istospolne pare, se ta člen v ničemer ne spremeni, pa čeprav brez pomoči tretjega istospolen par nikakor ne more sam zasnovati družine.

Kaj vse to potegne za sabo? Kdo naj bo ta tretji? Kdo ga bo »priskrbel«? Je to naloga države? Kajti po spornem zakonu bi poročenim istospolnim parom nenazadnje pripadla tudi naslednja pravica, ki izhaja iz 55. člena ustave RS: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.«

Kdo si upa reči, da država – ob trenutni (ne)pripravljenosti na iskanje širšega družbenega konsenza – ne bo šla kmalu še nekaj korakov dlje v zagotavljanju možnosti za starševstvo istospolnih partnerjev? V imenu pravic (a ne otrok), nediskriminacije in enakih možnosti. Ali, še lepše, »v imenu ljubezni«.

Ali res torej lahko rečemo, da so opozorila o odpiranju vrat istospolnemu starševstvu s sprejetjem novega zakona zgolj “neutemeljena paranoja zadrtih konzervativcev”?

Viri: independent.co.uk, dailymail.co,uk, stonewall.org.uk, nice.org.uk, telegraph.co.uk, delo.si

Foto: thetimes.co.uk, intmensorg.com, thsun.co.uk, dailmail.co.uk, rainbowfamilies.org

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja