Vedela je, da bo njena deklica ob rojstvu umrla – a se je odločila donositi, da bi darovala njene organe

Foto: Canva

V 21. tednu sta odšla na morfologijo. Veselila sta se, da bosta izvedela, katerega spola je njun otročiček. Hči. Imela je popolno srce. Imela je popolna stopala in roke. Ledvice in pljuča. Vse brez težav. Razen možganov. Teh ni bilo.

Morda sta Keri in Royce Young na videz popolnoma navaden par. Imata sina Harrisona in živita v Oklahomi v ZDA. Njuno življenje je teklo svoje tirnice. Leta 2016 je Keri drugič zanosila. Nikoli si nista mislila, da bo ta nosečnost tako zaznamovala njuno življenje. V enaindvajsetem tednu so namreč ugotovili, da deklici lobanja ne raste. In da nima možganov. Kar pa ni združljivo z preživetjem.

Po prvem šoku sta se starša odločila narediti nekaj izjemnega – podariti dekličine organe. Mož Royce je svoje misli zapisal na Facebooku.

»Spomnim se trenutka, ko sva izvedela, da Eva ni popolna. V tridesetih sekundah po tem, ko nama je zdravnik povedal diagnozo, je celo moje telo jokalo. Keri pa je pogledala zdravnika in ga vprašala: »Če jo donosim, lahko podariva njene organe?« Zdravnik je položil roko na njeno ramo in dejal: “Kako pogumno dejanje …”«

Nosečnost je bila kakor katerakoli druga. Z razliko, da sva vsak trenutek vedela, da na koncu te poti ni srečnega konca.

Royce ni mogel razumeti ženinega poguma. Zanj je bila super junakinja, ki ravnokar, v najhujšem trenutku, izvaja svoje poslanstvo. Po petnajstih letih zakona jo je občudoval bolj kakor kadarkoli prej.

»Kljub težki situaciji se je Keri odlično držala. Vsakič, ko je njen trebuh zavalovil in se je Eva v njem veselo premikala, se je spomnila, da nosi otroka, ki bo umrl. Bolel jo je hrbet, otekale so ji noge. Nosečnost je bila kakor katerakoli druga. Z razliko, da sva vsak trenutek vedela, da na koncu te poti ni srečnega konca.«

Veliko je bilo razlogov, zakaj sta se odločila donositi Evo. Najpomembnejši je bil, da bosta darovala organe in s tem drugi družini omogočila življenje.

Kljub temu sta izpostavila tudi pomemben vidik, da donosita – Eva bo imela možnost spoznati mamico in očka, čeprav le za hip, nekaj ur. Tisti hip bo imela družino in bo čisto navaden otrok.

Seveda sta si želela, da bi bil njun otrok zdrav. Da bi lahko upihnila prvo svečko, da bi lahko pisala sporočila fantom. Da bi lahko skupaj preživljali dneve. Ampak vedela sta, da je njuna realnost drugačna. In da tega ne moreta spremeniti. Lahko pa iz situacije naredita nekaj dobrega.

»Izbrala sva ji ime Eva, ker pomeni mati vseh živih, pomeni tista, ki daje življenje.«

Ko sta se odločila podariti njene organe, sta iskala organizacijo, ki bi spodobno izvedla ves proces. Izbrala sta LifeShare of Oklahoma in ugotovila, da sta komaj osmi primer takšne družine, ki želi podariti organe dojenčka. Večina staršev, ki ima otroke s podobnimi diagnozami, niti ne ve, da obstaja ta možnost.

»Ko sva na ultrazvoku gledala najino deklico, ki raste, sva jo vzljubila. Ko jo je zagledal njen brat Harrison, je vzkliknil: “Poglej, moja sestrica!” Nama pa se je paralo srce…«

Odločila sta se za vaginalni porod, saj je tako obstajala večja verjetnost, da Eva ostane živa dlje časa. 16. aprila 2017 se je začelo. Evo so ves čas spremljali in imeli so pripravljenih več rezervnih načrtov. A ko so prišli v porodnišnico, njeno srce ni več bilo. Oba sta se počutila obupno.

Bila sva pripravljena, da pozdraviva svojo deklico in se hkrati od nje posloviva. Zdaj, ko to ni bilo mogoče in ko ni bilo mogoče niti darovati njenih organov, sva se počutila ogoljufana.

»Bila sva pripravljena, da pozdraviva svojo deklico in se hkrati od nje posloviva. Zdaj, ko to ni bilo mogoče in ko ni bilo mogoče niti darovati njenih organov, sva se počutila ogoljufana. Prej je imelo vse skupaj smisel, zdaj pa sva izgubila še to.«

»Fant po imenu Jarrius je bil otrok, ki je nujno potreboval nova jetra. Ko sem ga spoznal, je nosil majico z napisom: “Potrebna so življenja, da rešimo življenja” (“It Takes Lives To Save Lives”). Nisem mogel nehati misliti nanj. Ta družina je nujno potrebovala čudež. Vedela je, da bo za njihov čudež nekdo moral umreti. In naša Eva bi morala biti njihov čudež …«

Upala sta, da bo Eva neposredno rešila življenja. In zdaj sta morala sprejeti novo okoliščino. Ni bilo ravno tako, kot sta pričakovala. Pa vendar sta v majhni meri lahko izpolnila svoje poslanstvo. Poklicali so ju iz LifeShare in jima sporočili, da so našli prejemnika Evinih oči. Tako Je Eva vseeno postala živa zapuščina v očeh drugega otroka.

Veliko dejanje ljubezni, ki sta ga skupaj z ženo storila, je mnoge ljudi, ki so na Facebooku brali njuno zgodbo, spodbudilo, da so se odločili postati posmrtni darovalci organov. In to je še en pozitivni učinek Evine zgodbe.

Oglejte si tudi: