Urška Petak: “Pomembno je, da se materinstvo ovrednoti, ker vzgajaš državljane, ki bodo prispevali k zdravi družbi.” (2. del)

Foto: Peter Merše

Urška Petak je mama osmih otrok, starih med 10 in 23 let. Po izobrazbi pa psihosocialna svetovalka, edukantka psihoterapije, ki dela v lastni praksi, prostovoljno pa tudi v Slovenskem društvu hospic. Je tudi avtorica knjige Tvoja pot – Sopotnik skozi izkušnjo žalovanja, ki je lani izšla pri Zavodu Iskreni in prinaša sopotnika, ki lahko vsakomur pomaga skozi proces žalovanja.

V drugem delu intervjuja sva se dotaknili njenega materinskega poslanstva, največjih čarov materinstva v veliki družini, pa tudi tega, koliko je naša družba naklonjena velikim družinam in kje bi bile na tem področju še potrebne izboljšave. Vabljeni k branju pogovora z mamo velike družine, ki sploh ne deluje utrujena ali obremenjena.

Kako da ste se odločili za tako veliko družino?

Že od začetka sva si oba z možem želela veliko družino in za vsakega otroka sproti je dozorela odločitev, tako da sva se za vsakega odločila in ga sprejela. Pri osmem sva spoznala, da je to to.

Nikoli si sicer nisem mislila, da bom imela osem otrok. Še sedaj, ko so že veliki, nekateri že odrasli, si kdaj mislim: »Je to možno? A to so vsi moji?« Ko so v eni sobi, za mizo, jih je veliko. A imeti veliko družino je način življenja. Dinamika je posebna, velika družina ima posebne zakonitosti.

Kaj je največji čar dejstva, da ste mama osmim otrokom?

Nikoli si sicer nisem mislila, da bom imela osem otrok.

Največji čar je pestrost. Še ko so bili majhni in so se igrali, sem velikokrat samo opazovala, kako je možen ta čudež, da je toliko različnih posameznikov znotraj enega para. Tudi sedaj mi je zanimivo, kako je možno, da se iz ene družine razvije osem ljudi, ki so si sorodni, a je hkrati vsak tako poseben, unikaten in zahteva poseben odnos.

Epidemija je verjetno še bolj zanimiv čas v veliki družini? 

Že čas pred epidemijo je bil precej kaotičen. Ko smo se ustavili, je bilo kar dobrodošlo. Mi se zelo radi igramo družabne igre, vsako leto je kakšna zelo aktualna. Tako da smo se veliko igrali, smejali, delali filmčke, naredili posebno novinarsko sceno posebnosti karantenskega bivanja doma … Tudi šolanje na daljavo je bila zanimiva izkušnja. Potrebno je imeti omrežje, ki podpre toliko ljudi naenkrat iz enega gospodinjstva. Tako da smo se res opremili in je bil v vsaki sobi nekdo za računalnikom. Včasih je bilo pa tudi neizmerno težko. Vsak namreč rabi tudi čas zase in kakor so radi skupaj, je vsak rad tudi v svojem svetu, s svojimi vrstniki.

Kako pa vi najdete čas zase? Kaj vas polni?

Ko so bili majhni, je bil en del življenja povsem posvečen njim. Dejansko nisem imela veliko zase, razen kakšne telovadbe in klepeta s prijateljico. A mi tudi za sekundo ni žal. Ker me je materinstvo res toliko napolnilo, mi ogromno dalo. Tudi sedaj, ko so starejši, vidim, kako je bilo dragoceno, da sem bila z njimi. Z možem sva se namreč odločila, da ostanem za nekaj let doma. Ko je šla najmlajša v šolo pa je prišlo obdobje, ko sem imela malo več časa zase in sem lahko dopolnila svojo kariero in se podala v svetovalne in terapevtske vode. Je pa res, da je potrebna dobra usklajenost med nama z možem. Tudi podpora z njegove strani je tu pomembna, da on vskoči, kadar mene ni. In pa dober urnik.

Kako vas vidijo drugi ljudje? Ker vendar ni zelo običajno, da imate veliko družino?

Trenutno se mi zdi, da čas ni naklonjen ljudem, ki se odločijo za štiri ali več otrok.

Najpogostejša reakcija je šok. Druga najbolj pogosta reakcija pa je, da ljudje ne verjamejo, da imam osem otrok. To mi je še vedno fascinantno. Veliko ljudi namreč misli, da se hecam.

Včasih pa vidiš tudi, da ljudje razumejo, da je družina v svojem bistvu steber družbe. Ponekod, ko vidijo družino, ki je povezana, ki živi za te vrednote, je tudi pozitiven odnos.

Je Slovenija naklonjena velikim družinam?

Rekla bi, da ne. Zdi se mi, da je to sicer malo odvisno od obdobja oz. vladajoče opcije, a na splošno se mi zdi, da so pogoji za veliko družino v zadnjih letih zelo težki. Še v času, ko sva si midva z možem ustvarjala družino, je bilo lažje. Trenutno pa se mi zdi, da čas ni naklonjen ljudem, ki se odločijo za štiri ali več otrok. Je pa zelo dobrodošlo, da se je nekaj let nazaj začelo delati na tem, da se družinam s tremi, štirimi ali več otroki da nek dodatek in se na ta način tudi ovrednoti njihov doprinos. So pa določene stvari še vedno prej naravnane v negativno kot pozitivno smer.

Kaj konkretno bi bilo po vaše na tem področju dobro spremeniti?

Če materinstvo res živiš kot poklicanost in je to nekaj, kar si si želel, potem te ne izčrpava, ampak napolnjuje.

Recimo to, da so mame, ki ostanejo doma, na nek način bolj ovrednotene. To ni poklic, ampak poklicanost. Poklic opravljaš 8 ur, poklicanost pa je nekaj, kar opravljaš 24 ur. In pomembno je, da se to poklicanost ovrednoti. Ker vendarle vzgajaš državljane neke države, osebnosti, ki bodo na neki točki v aktivnem jedru, ki bo prispevalo k zdravi družbi in soodločalo. In če se na neki točki v življenju odločiš, da boš v to vlagal, da boš del življenja posvetil temu, da bodo otroci vzgojeni, da bodo imeli primarno varnost in se ti zato odpoveš svoji karieri, se mi zdi, da bi to moralo biti ovrednoteno.

Mama ima sicer možnost uveljavljati plačilo prispevkov in ji tečejo leta do otrokovega vstopa v 1. razred. To je bilo včasih do otrokovega 10. leta, kar se mi zdi super. Ampak hkrati, če imaš štiri otroke ali več – v mojem primeru osem – se zgodba tam ne zaključi, ampak se šele začne. Ker, ko gre otrok enkrat v šolo ali potem srednjo šolo, ni več tako fizično naporno, je pa psihično naporno. Treba je otroka spremljati, mu kje pomagati. In tam se delo ne konča. Nisi »svojega opravil«, ko si otroke pospremil v šolo. Ta čas, ko je eden od staršev lahko doma in mu tečejo leta, bi se lahko podaljšal ali pa bi se tem družinam nudila kakšna pomoč. Moja mama je od letos v penziji, prej je bila ves čas v službi. Časi so danes drugačni in stari starši niso več toliko na voljo. In če nimaš široke mreže in si družine med sabo ne pomagamo, zelo težko »zvoziš« pri varovanju otrok. Lahko bi bila to tudi neka zunanja zanesljiva oseba, tudi če za neko manjše plačilo.

Delujete vesela in zadovoljna, ne utrujena mama, kot bi si lahko predstavljala mamo osmih otrok.

To mi veliko ljudi reče. A če materinstvo res živiš kot neko poklicanost in je to nekaj, kar si si želel, potem te to ne izčrpava, ampak napolnjuje. Skrb za družino mi je v veselje in čutim se res poklicano za to.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.