Udobje zrelega zakona

Foto: Shutterstock

Izza oltarja odidemo v življenje. Le to najprej postreže z obdobji prilagajanja in zaljubljenosti, ki pogladi vse. V krajih, od koder izhajam, obstaja pregovor, da zakonca prvih deset let jesta »gostijšek« – to naj bi bil velik okusen kolač na poročni gostiji. Na začetku se mi ni zdelo, zdaj pa mislim, da modrost kar drži.

Prva leta zakona

Vrstijo se rojstva, neprespane noči, plenice, vneta ušesa, vmes reševanje stanovanjskega problema, morda še kakšno izobraževanje in že so tu najstniške muhe otrok, odgovornejša mesta v službah, starši, ki pešajo in potrebujejo vedno več pomoči. Obrneš se, pa otroci počasi zapuščajo domače gnezdo in začenjajo svojo zgodbo. Vmes pride kakšna bolezen, tudi smrt … In leto zdrsne v naslednje leto.

Obrneš se, pa otroci počasi zapuščajo domače gnezdo in začenjajo svojo zgodbo.

Zdrsne zakon v rutino?

Življenje po eni strani res postaja rutinsko, a občutek »zmoreva, toliko sva že dala skozi« je varljiv. Ves čas je treba biti na preži, da si ostajaš blizu, da se presenečaš, da si si zanimiv. Po drugi strani pa je vse, vse že tako domače. Si siten? Prav, obrnem se naokoli in nisi več. Si utrujen? Privošči si spanje. Sva se naglas sprla? Pa kaj potem. Vžigalne vrvice imava res krajše. Ampak ko se spihava in je mimo, je tudi že pozabljeno. Sem te prizadel, kaj pozabil, te razočaral? Preprost »oprosti« ali pa razumevajoč pomislek – »utrujen je, ne kontrolira se« – pa je morje spet mirno. Valovi na splošno so nižji in viharji se veliko prej pomirijo. Tisto, kar se mi je na najinih začetkih zdelo kot konec sveta, danes z lahkoto vržem čez ramo. Bistveno lažje je ločevanje res pomembnega od balasta, ki predvsem krade čas, energijo in onemogoča ljubezni, da bi cvetela. Če je bila v mlajših letih spolnost neke sorte gonilo, gorivo, kdaj pa kdaj kamuflaža, iskanje, podeljevanje, dokazovanje, vezivo ali strast, postaja v zrelosti predvsem toplina. Vsak gib, vonj in glas poznaš, vendar to ni dolgočasna rutina, ampak varnost odnosa. Ni pehanje za sprostitev napetosti temveč izključno iskanje načina, kako drugega osrečiti, obdarovati.

Tisto, kar se mi je na najinih začetkih zdelo kot konec sveta, danes z lahkoto vržem čez ramo.

Šele skozi leta sva si najin zakon naredila res »najin«

Po vseh teh letih sva si drug drugemu kot res udoben pulover. Ravno dovolj raztegnjen in prilegajoč se in topel, da nama je res udobno. V dobrih tridesetih skupnih letih sva na napake v vzorcu našila okrasne našitke, luknje sva pokrpala z najinimi barvami, kjer je bil preozek, sva ga razširila in kjer je bil preširok in nama je pihalo, sva ga zožila. In čeprav še vedno na nekaterih mestih žuli, je zdaj v glavnem takšen, da se lahko obračava v njem, udoben, zračen, omogoča samostojnost in spodbuja skupno gretje v njem.

Po vseh teh letih sva si drug drugemu kot res udoben pulover. Ravno dovolj raztegnjen in prilegajoč in topel, da nama je res udobno.

Pot se nadaljuje

Najin zakon je doslej imel možnost in priložnost razvijati se trideset let, vendar to še ne pomeni, da je razvoj končan. Na hitro je videti, kot da sva dosegla neke mejnike, kot da se je življenje umirilo, da se nič velikega več ne dogaja. Morda tako izgleda na zunaj. Morda je, na primeru drugih, tako izgledalo le meni. A ljudje se z zorenjem še vedno spreminjamo. Možje na svoj moški način, ženske na svojega, ženskega. Vedno bolj postajamo podobni svojim staršem. Kot mlada sem to večkrat slišala, kot ženska zrelih srednjih let to okušam na sebi (in včasih nerada priznam), vsekakor pa opazim na možu (in mi ni vedno všeč). Priložnosti za brušenje nikoli ne zmanjka. Oba zoriva, nekatere podedovane stvari šele zdaj zares razumeva, jih zmoreva in upava ubesediti. Vsekakor pa si želiva, da bi smela še nekaj časa stati drug ob drugem, se jeziti, se skupaj nasmejati, se tolažiti, se pogovarjati, si zaupati, se prepirati, si odpuščati, se objemati, si iti na živce, se blagoslavljati … Vse to namreč najin zakon je. In dokler bo tako, bova vedno imela polno dela sama s seboj in drug z drugim.