Točka do podrtih sanj

Foto: Shutterstock

Devetošolci in maturanti odštevajo dneve, ko bodo prejeli rezultate, ki jim bodo bodisi odprli bodisi zaprli pot do uresničitve njihovih s poklicem povezanih sanj. Kombinacija učnega uspeha in uspeha na nacionalnem preverjanju znanja/maturi je kruta resničnost, odvisna od mnogo zunanjih dejavnikov in posledično nepravična do marsikoga. A življenje ni vedno lahko in zaradi enega neuspeha, čeravno velikega, še zdaleč ni konec vsega. Za to, da mladostnik ne izgubi vsega upanja in se po padcu pobere, pa je ključnega pomena, kako ob takšnem neuspehu odreagiramo njegovi starši.

Na voljo imamo lepo bero odzivov

Lahko se (upravičeno) jezimo na otrokove učitelje, ki niso dobro opravili svoje naloge. Lahko smo jezni na sina, ki je namesto učenja in nalog zapravljal čas z računalniškimi igrami. Lahko nas skrbi, kaj bodo rekli naši prijatelji in sorodniki, še posebej, če se je njihovi hčerki uspelo vpisati na elitno gimnazijo oziroma fakulteto. Lahko se nam najstnik močno zasmili. Lahko se zaradi občutkov lastne krivde, ko uvidimo, da smo tudi sami vsaj malce krivi za ta »polom«, začnemo zapirati v svoj svet, stran od tistega, ki nam je nakopal toliko težav in sramoto. Lahko skušamo najti kakšno luknjo v sistemu, ki bi našemu mladostniku vseeno omogočila dostop do želene šole, pri čemer ne gledamo na sredstva, s katerimi bomo dosegli želeni cilj. Lahko pa situacijo izkoristimo za to, da na otroka še bolj pritisnemo in usmerimo na pot, ki si jo zanj želimo mi.

Dejstvo je, da preteklosti in neuspeha ne moremo spremeniti. Toda prav ta neuspeh otroku in nam daje priložnost za drugačno sedanjost in prihodnost: pod pogojem, da smo se pripravljeni učiti in se boriti.

Negativna čustva niso napačna

Jeza, razočaranje, žalost, nezadovoljstvo so povsem normalni prvi odzivi ob neuspehu. Pa vendar na dolgi rok ne smemo dopustiti, da nas vodijo v dejanja, ki niso v dobro našega otroka in jih bomo zagotovo prej ali slej obžalovali. Dejstvo je, da preteklosti in neuspeha ne moremo spremeniti. Toda prav ta neuspeh otroku in nam daje priložnost za drugačno sedanjost in prihodnost: pod pogojem, da smo se pripravljeni učiti in se boriti.

Umiritev samega sebe

Da zmanjka točka do želene šole in/ali programa, ni najhujše, kar lahko doleti našega otroka tekom življenja.

Nalijmo si čistega vina

Sprejmimo situacijo takšno kot je: brez laži in olepševanja priznajmo, kaj smo naredili, kaj pa bi bilo dobro izboljšati.

Ne vsak sam, temveč s skupnimi močmi

Najstnik, ki se znajde v stiski, potrebuje pomoč in vodenje odraslega, ki mu zaupa. S pogovorom in postavljanjem vprašanj: Kaj si želiš? Kje vidiš pot naprej? Bi morda poskusil …? Si že slišal za …? Kaj meniš o …? S pripovedovanjem zgodb, kaj je nam oz. našim bližnjim pomagalo, ko smo se soočili s tovrstnim neuspehom. Posvetujmo se tudi v šoli in med znanci, ki imajo tovrstne izkušnje. Prisluhnimo sporočilom okolice: morda se v eni besedi skriva rešitev za nas. Otrokom v tem obdobju s svojimi dejanji še večkrat pokažimo, kako se sami borimo z neuspehom in za svoje sanje.

V življenju se vse zgodi z razlogom. Včasih je za uresničitev sanj potreben tudi kakšen neuspeh in/ali ovinek.

Poti za dosego želenega cilja je danes veliko

Čeprav mladostnik ni bil sprejet na želen program, to še ne pomeni, da ne bo mogel opravljati poklica, ki si ga želi. Namesto izbrane lahko poiščemo podobno smer na šoli v manjšem kraju, ki pa ima dobre železniške ali avtobusne povezave, če nimamo možnosti, da bi otrok prebival proč od doma. Morda se za eno leto vpiše na program, ki je bil malce nižje na lestvici izbire (seveda tak, ki ga vsaj malo veseli), pa potem čez leto uvidi, ali želja po prvotnem poklicu še vztraja, ali pa tekom leta ugotovi, da je ta izbira celo bolj prava.

Ne izgubimo upanja

V življenju se vse zgodi z razlogom. In včasih je za uresničitev sanj potreben tudi kakšen neuspeh in/ali ovinek. Če se bomo borili in se med seboj spodbujali, bomo iz situacije izšli kot zmagovalci: še bolj povezani in še močnejši. In to je tisto, kar v življenju največ šteje.