Težki dnevi – pot k povezanosti

Thumbnail

Najpogostejša občutja v prvem letu življenja z otrokom so zagotovo veselje in sreča, pa tudi nemoč in nebogljenost. Dojenček namreč mladi mamici in mlademu paru prinaša mnogo novih izzivov, ne glede na to, kateri po vrsti je.

Zaradi vsega tega je starše pogosto najbolj strah prav težkih dni. To so dnevi, ko se podira ritem spanja in hranjenja, ko mamica ne ve, ali ima dovolj mleka. Težki dnevi so tudi dnevi, ko je dojenček bolan in nerazpoložen ali pa tudi pred in po cepljenjih. Vsekakor pa je težko prenašati tudi dneve, ko sta starša preutrujena, izčrpana in zaradi tega otožna, brezvoljna in tesnoba.

En del teže teh dni odvzame osnovni občutek gotovosti v odnosu ter skupna angažiranost za razvoj. Prav zato je velika krivica, če mlad par zaradi različnih dejavnikov nima možnosti, da bi se ob otroku razvijal in živel skupaj. Preživljanje teh naporov olajša tudi zavedanje, da je v tem obdobju to normalno. Kar dokazuje tudi to, da je naše telo v tem obdobju preskrbljeno s posebno količino hormonov, ki to breme omilijo.

Gradnja varnih odnosov

Pogoste in intenzivne stiske ob otroku na poseben način odpirajo prostor za razvoj rahločutnosti in sposobnosti rokovanja s čutenji, izzivi, stresom in frustracijami. Zaradi tega je to obdobje namenjeno prav grajenju varnih odnosov, zavedanja sebe in stika z otrokom.

Ob vsakem otroku starši dobijo novo možnost razvoja rahločutnosti, nežnosti, potrpežljivosti, globine sočutja in sproščenosti ter hvaležnosti.

Ob vsakem otroku starši dobijo novo možnost razvoja rahločutnosti, nežnosti, potrpežljivosti, globine sočutja in sproščenosti ter hvaležnosti.

Skupno preživljanje težkih dni

Skupno preživljanje težkih dni ima nenadomestljivo vrednost. Občutek nemoči, pretiranega napora, izmučenosti in negotovosti, kaj v takih dneh narediti, je zelo težak. Kljub temu pa je vsak dan, ki ga lahko mama in oče skupaj preživita v iskanju uglašenosti na otroka, zanju zelo dragocena izkušnja. Z vsakim takim dnem globlje spoznamo svojo notranjost. Tako lahko gradimo bolj iskrene in lepe odnose.

Ob nežnosti in ranljivosti, ki jo prinese dojenček, laže in hitreje začutimo in spoznamo pa tudi sprejmemo rane in bolečine iz našega otroštva. To je dolgotrajen in naporen proces, ki ga je najlepše živeti prav v rahločutnosti in odzivnosti do dojenčka – njegove nebogljenosti in nesposobnosti prilagajanja. Kar pomeni, da se starši nanj odzivamo nežno in takrat, ko nas potrebuje, in na način, ki ga najhitreje pomiri – podojimo ne glede na uro, vzamemo iz posteljice, ko potrebuje stik z našim telesom, zibamo v ritmu, ko je nemiren in utrujen…ali položimo v posteljico, ko je telo prenatrpano z informacijami in čutenji celega dne in potrebuje samo mamin dih ali nežen ton glasu, da se končno umiri in zaspi…

Oksitocin – hormon povezanosti

V tem napornem obdobju nam prihajajo nasproti tudi hormoni, da laže vzpostavimo nežne in iskrene odnose – najbolj oksitocin. Sam po sebi sicer še ne zagotavlja stika, vendar se sprošča ob tesnejših socialnih in telesnih stikih. Ko odnos traja daljši čas, pa tudi že ob vonju, glasu, joku, celo ob misli na ljubljeno osebo. Če se starši uspemo prepustiti občutjem, ki jih v nas povzroča oksitocin, se medsebojna povezanost v zgodnjem obdobju naravno vzpostavi.

Skupno preživljanje težkih dni ima nenadomestljivo vrednost.Fizična prisotnost ob dojenčku je za starše priložnost za razvoj pripadnosti in globoke povezanosti z otrokom in partnerjem. Oksitocin mamici pomaga tudi vzdržati naporen ritem življenja ob novorojenčku ter razvijati željo po rahločutnosti. Zmanjšuje spomin na bolečino (pri porodu) in stresne hormone (tudi pri otroku). Spodbuja tudi tvorbo mleka. V ženski celo ustvarja preferenco do tistega moškega, ki je takrat največ ob njej. To je še eden od razlogov, zakaj je fizična prisotnost očeta ob dojenčkovi materi pomembna in posredno gradi tudi povezanost med otrokovim očetom in materjo.

Vse to pomeni, da veliko pestovanja in dojenja otroku in staršem pomaga prebroditi stresna obdobja krčev, lakote, utrujenosti in drugih dražljajev ter ga ohranja povezanega z materjo in očetom.

Pri zmanjševanju stresa, občutku za varovanje družine, zmanjševanju bolečine in veselju pripomorejo še druge substance. Tako v starših ustvarjajo željo po ohranjanju intimne povezanosti, željo po dojenju, pestovanju, ljubkovanju in negi novorojenčka.

Ko starši fizično vzdržijo ob otroku, drug drugemu pomagajo najti ritem, mir in povezanost.Telesni odziv, ki pomaga pri vzpostavljanju stika z otrokom ter občutku, da zmoreš preživeti tudi težke dni in se ob njih globlje povezati, je ob rojstvu otroka neizmeren!

Če se starši ob dojenčku lahko sprostijo in prepustijo telesnemu odzivu, se rahločutnost in medsebojna povezanost pospešeno razvijata. Prav hormonska narava zgodnje navezanosti je tista, ki ob ustreznem spremljanju lahko omogoči staršem, da preoblikujejo in dogradijo vzorce nerahločutnosti in stiske, ki so se vanje zarisali v otroštvu.

Ko starši fizično vzdržijo ob otroku, drug drugemu pomagajo najti ritem, mir in povezanost. Prav tako dobijo globlji stik z resnico o sebi ter omogočijo otroku in sebi pot do vedno bolj varne in resnične ter iskrene povezanosti.

Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok in soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja