Tek me dela boljšo mamo

Foto: Shutterstock

Tek mi je pri srcu že od otroških let. Od zmeraj sem rada tekla in v teku uživala. Zdi se mi, kot da mi je bila ta oblika gibanja položena že v zibelko. Ko tečem, se namreč počutim lahkotno in poskočno, kar me navdaja z občutkom svobode in zlitjem z naravo. Je kot poezija, ki me osrečuje in sprošča.

No, seveda pridejo tudi dnevi, ko so noge težke, trebuh prepoln, telo preutrujeno. Priznam. V teh primerih bi tudi jaz najraje že za prvim ovinkom odnehala, ker je vsak korak bolj neka muka kot veselje. Pa vendar ponavadi ne odneham, ampak vztrajam. Vztrajam, ker upam, da bodo čez nekaj časa noge stekle oziroma se trebuh spraznil. Vztrajam, ker vem, da brez težkih dni tudi lepih in lahkotnih dni ne more biti. Tako kot je to v življenju. In ja. Včasih, ko mi je res težko, se zgodi tudi to, da odneham. Včasih nadaljujem s hojo. Spet drugič se kar takoj obrnem domov. Pa ne toliko iz obupa kot iz zavedanja, da bi bil tek za tisti dan zame enostavno preveč.

“Tek je moj pobeg”

Odkar sem mama, se mi ta zadnji scenarij pripeti večkrat. S tem mislim predvsem na tiste dneve po neprespani noči, ko se že zbudim vsa utrujena in nejevoljna. Ponavadi mi tek v tem stanju ne pride niti na kraj pameti. Tu in tam pa se vseeno zgodi, da si ravno takrat hitim obuvati tekaške copate v upanju, da bo tek tisti, ki me bo dvignil.

Ko tečem, sem namreč predvsem in samo jaz. Ana. Ženska.Tek je namreč tudi moj pobeg. Pobeg od vsakodnevnih obveznosti in skrbi. Pobeg od stalnega otroškega živžava. Pobeg od neprestanega in včasih že pošteno nadležnega in utrujajočega klicanja: »Mama, mama.«. Pobeg proč od tega, da sem »samo« mama.

Ko tečem, sem namreč predvsem in samo jaz. Ana. Ženska. Ženska, ki ima svoje strasti in svoja hrepenenja. Je čas samo zame. Čas za mir in tišino. Čas za skrb in nego mojega telesa in mojega duha. Čas za zbistritev misli. Čas za polnjenje baterij. Čas za sprostitev napetosti. Čas za občudovanje narave. Čas za zahvaljevanje. Čas za veselje in smeh. Pa tudi čas za žalost in jok. Je moj sveti čas. Čas, ki me dela boljšo. Boljšo žensko, boljšo ženo in boljšo mamo.

 

Vedno namreč, čisto vedno domov pritečem boljše volje in z več energije, pa naj bo za menoj še tako slab in neproduktiven dan. Po vsakem teku imam več volje do igranja z otroki kot tudi do vseh drugih gospodinjskih opravil. Ne zgodi se malokrat, da v eni uri naredim vse, kar bi sicer delala ves dan ali celo dva dni. Še veliko več pa seveda šteje to, da z veliko večjim veseljem namenim čas tudi otrokoma in igri z njima. Sem bolj prisotna, bolj umirjena, bolj potrpežljiva, bolj nežna in bolj ljubezniva.

In prav zato, draga mama, je vredno. Vredno je, da si tudi ti, ki to bereš, vzameš čas za dejavnost, ki te osrečuje in sprošča. Zame je to predvsem tek (čeprav ne samo to), zate morda hoja ali risanje. Sploh ni pomembno kaj. Pomembno je, da si dovoliš vzeti ta čas zase oziroma da si ga upaš izboriti ☺, in da se zanj tudi potrudiš (dobro namreč poznam, kako zelo težko si je predvsem v brezvoljnih in slabovoljnih dneh obuti tekaške copate in zapustiti udobje domačega kavča). Pri čemer je kakršen koli občutek krivde povsem odvečen, saj si prav zaradi tega časa, ki ga posvetiš zgolj sebi in svojim strastem, na koncu lahko še boljša mama in boljša žena.

Saj veš kako gre. Srečna mama, srečni otroci, srečen mož ☺

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja