Vzgajamo otroke, molimo zanje, jim izkazujemo ljubezen. A stvari nam kljub vsemu trudu hitro uidejo iz rok. Otroci ne ubogajo. Najstniki sprejemajo odločitve, s katerimi se ne strinjamo. Kaj smo storili narobe? Nam je kot staršem spodletelo?
Sanje o idealni družini se skrivajo v vsakem staršu. Čeprav se zavedamo, da idealnih otrok ni (tako kot ni idealnih staršev), vseeno potihem pričakujemo, da bodo naša prizadevanja obrodila sad. Vse vložene ure, vsa ljubezen, vsi pogovori vendar morajo vplivati na to, da bo otrok odrasel v posameznika, kot se šika!
Ko stvari ne gredo tako, kot smo si zamislili …
In nato otrok zavije po svoje. »Kaj sva naredila narobe?« se sprašujeta mama in oče, ko se odraščajoče dete začne oddaljevati od doma. Neha hoditi k maši. Zavrača stvari, ki se nam zdijo pomembne in počne stvari, s katerimi se ne strinjamo. Ga, po domače, lomi.
Otrokove napake starši občutimo kot osebni neuspeh, kot dokaz, da nam je kot staršem spodletelo. Otroka nismo uspeli obvarovali pred posledicami slabih odločitev.
O tem v odličnem sestavku piše dr. Emerson Eggerichs, avtor uspešnice Ljubezen in spoštovanje (ki je napisal tudi knjigo Ljubezen in spoštovanje v družini, ki še ni prevedena v slovenščino).
Eggerichs poudarja, da na prvem mestu pri vzgoji ne smejo biti otroci, ampak Jezus. Vzgoja, kakršno si želi Bog, je vzgoja, ki sledi Njegovemu načrtu, ne glede na (bolj ali manj pravilne) odločitve, ki jih v življenju sprejemajo naši otroci.
Podoba »neuspešnega« ali usmiljenega očeta?
Vsi poznamo zgodbo o izgubljenem sinu. Eggerichs ji da novo dimenzijo, ko se osredotoči na lik očeta. Predstavljajte si ga – oče, katerega starejši sin je ohol in obsojajoč, mlajši pa sebičen in zapravljiv. »Bi takšnega očeta povabili v svojo župnijo, da bi vam predaval o vzgoji?« se sprašuje Eggerichs. »Verjetno ne. A ta oče predstavlja Boga Očeta!«
Vzgoja, kakršno si želi Bog, je vzgoja, ki sledi Njegovemu načrtu, ne glede na (bolj ali manj pravilne) odločitve, ki jih v življenju sprejemajo naši otroci.
Bog Oče v priliki na svoja otroka gleda z neverjetnim usmiljenjem in ljubeznijo. Oba sinova bi lahko upravičeno nagnal, grajal, ju kaznoval. Jima očital njuno vedenje. Povzdignil glas. Namesto tega mlajšega sprejme z odprtimi rokami in njegovih zablod sploh ne omenja. Tudi na starejšega ljubosumneža se ne razjezi, ampak se z njim ljubeče pogovarja.
To seveda ne pomeni, da usmiljeni Bog Oče predstavlja permisivnega očeta, ki otrokom pusti, da počnejo, kar hočejo. Niti nepopravljivo prijaznega senilnega starca. Ne, usmiljeni Oče ima jasno postavljene zahteve. Njegova sinova vesta, kaj se Očetu zdi prav in dobro. Oče ne spušča standardov, da bi jima ugodil. Potrpežljivo čaka, da mlajši sin spozna svojo zablodo in se vrne k njemu. A ko se vrne, ni čas za pridigo in očitanje, ampak za veselje in zabavo.
Mar ni tudi vsakodnevno starševstvo polno takšnega ljubečega odpuščanja? Odpuščanja po vsakem padcu, prepiru, opravičilu? Odpuščanja, ki ne moralizira in očita, ampak sprejema z odprtimi rokami in neskončno ljubeznijo?
Starši ne bomo sojeni za ravnanje svojih otrok
Starši si pogosto zmotno predstavljamo, da nas bo Bog ob koncu časov sodil zaradi napak naših otrok. Ne, Bog nas bo sodil za odnos, ki smo ga imeli do Njega in do naših otrok. Ne bo nas vprašal, kako živijo naši otroci in kaj vse so v življenju storili narobe, ampak ali smo pri vzgoji gledali Vanj in mu poskušali slediti.
V zavedanju, »da bo vsak prejel od Gospoda po tem, kar bo naredil dobrega« (Ef 6,8), lahko starši sledimo svetopisemskemu vodilu: »Kar koli že delate, delajte iz srca, kot da delate za Gospoda, ne za ljudi« (Kol 3,23). Dobro starševstvo se namreč ne meri po rezultatih, ampak po srcu, ki sledi Gospodu.
Več: Kako sem spoznala svetopisemsko starševstvo