Sva res »zaključila z otroki«?

Foto: Shutterstock

Vprašanje, koliko otrok si želimo in kdaj bo naslednji, marsikdo doživlja kot vsiljivo, spet drugi pari pa nam (še preden jih vprašamo) zagotovijo, da »so zaključili«. Ob splošnem trendu enega ali dveh otrok takšna izjava ne preseneča, a sama si je ne upam izreči.

Ne zato, ker bi si želela še petih otrok. Niti zato, ker bi mislila, da moramo imeti »toliko otrok, kot jih da Bog« (čeprav jih v končni fazi še vedno da Bog). Jasno mi je, da par v določenem trenutku fizično, psihično, zdravstveno ali finančno ne zmore sprejeti še enega otroka. Ali da čuti zadovoljstvo s svojo družino, kakršna je, in ne načrtuje sprememb. Zelo dobro se zavedam tudi odgovornosti, ki jo imamo starši do vsakega otroka, pa če je eden ali jih je deset. Otrok pač ni okrasni lonček, ki ga mimogrede prinesemo k hiši, in poglobljeno razločevanje obeh zakoncev je obvezen sestavni del načrtovanja družine. O spočetju otrok se moramo odločati odgovorno.

Število otrok nikoli ni čisto v naših rokah

A kljub vsemu načrtovanju, pogovorih in usklajevanju na koncu pridemo do tega, da rojstvo otrok nikoli ni čisto v naših rokah.

Ravno pri načrtovanju družine mi Bog daje čudovit poligon za urjenje zaupanja in prepuščanja Njegovemu vodstvu. Vsak dan, vsak mesec znova.

Sodobna družba si z umetnimi oploditvami, kontracepcijo in splavi jemlje to pravico, a računica se celo v takšnih primerih pogosto ne izide. Morda si neskončno želimo otroka, pa nam ni dan. Morda ga spočnemo, pa ne dočaka rojstva. Morda si želimo še enega, pa ne gre. In morda smo že zdavnaj »zaključili«, ko nas preseneti izostanek menstruacije.

Otrok pač ni artikel, po katerega skočimo v trgovino, kadar nam ravno zapaše. Ni je metode, naj bo »naravna« ali »umetna«, ki nam lahko stoodstotno zagotovi, da ne bomo nikoli več zanosili – seveda ob predpostavki, da spoštujemo spočeto življenje in lastno plodnost.

Morda pa trenutno ne načrtujeva otroka?

Namesto klasičnega »Zaključila sva,« mi je zelo všeč stavek: »Trenutno ne načrtujeva otroka.« Vso pravico imava, da ne načrtujeva otroka, včasih je to celo nujno potrebno. Kaj pa v primeru, da Bog načrtuje drugače? Ali pa si čez nekaj let premisliva midva? Zmoreva pustiti vrata odprta in zaupati, da ima On najbolj čudovit načrt za našo družino?

Sama imam s prepuščanjem kontrole težave že v vsakodnevnem življenju, kaj šele pri tako pomembnih odločitvah. Tako si želim, da bi vse niti življenja držala v svojih rokah! A ravno pri načrtovanju družine mi Bog daje čudovit poligon za urjenje zaupanja in prepuščanja Njegovemu vodstvu. Vsak dan, vsak mesec znova.

Ta trenutek ne načrtujeva otrok, morda jih bova v prihodnosti spet. Koliko jih bo, dokler ne prijadram do menopavze? Ne upam si reči. Kadar sem utrujena, se mi zdi, da ne zmorem nobenega več, ko sem polna energije, bi imela z veseljem še kakšnega. A kljub vsemu tuhtanju končna odločitev ni samo v najinih rokah. Vem le to, da nas bo ravno toliko, kot je prav.