Starši, pustimo otrokom, da jih zebe!

Foto: Canva

Naslov je nalašč malce provokativen. Ne gre za to, da bi premražene otroke brez jaken nagnali v jesenski mraz. Gre za vsem znano situacijo, ko mama reče: »Obleci si jakno, mrzlo je.« Otrok odgovori: »Ne bom, ne zebe me.« Mama vztraja: »Takoj si obleci jakno, sicer se boš prehladil in zbolel!« Konča se tako, da mama otroka prisili, da se obleče.

Zakaj starši otroku s takšnim ravnanjem ne koristimo?

Od malega mu razlagamo, da je njegovo telo njegovo. Nihče se ga ne sme dotikati brez njegovega dovoljenja. Če mu ni prijetno, da bi se objemal, se mu ni treba. Učimo ga o avtonomiji telesa, o katerem odloča sam. Vse to je osnova za zdrav odnos do telesnosti, zaradi katerega kot najstnik ne bo imel občutka, da se mora podvreči spolnim stikom samo zato, ker se to od njega pričakuje. Je osnova za to, da bo znal poslušati svoje telo, njegova občutja in posledično samega sebe. Da ne bo jedel in pil, kadar mu bo nekdo naročil, ampak takrat, ko bo čutil, da njegovo telo to potrebuje. Je osnova za to, da bo znal prepoznavati, izražati in poskrbeti za lastne potrebe.

Vse to učimo otroka, potem pa mu čez glavo potegnemo pulover, čeprav jasno pove, da ga ne zebe. S tem mu sporočimo, da so zaznave njegovega telesa napačne. Ali da jih ni sposoben prepoznati. Ne pustimo mu, da sam oceni situacijo, posluša svoje telo in se odloči tako, da bo ustrezalo njemu samemu. Ne damo mu pravice, da ga ne zebe, čeprav so naša občutja drugačna od njegovih. Poleg tega mu ne damo niti možnosti, da bi se učil iz svojih napak. Morda je zunaj res mrzlo, kar bo otrok kmalu ugotovil sam in poskušal popraviti svojo napačno odločitev.

Otroci se morajo naučiti poslušati svoje telo in se odločati na podlagi lastnih občutkov. Malo lakote ali mraza ne bo nikomur škodilo, brez skrbi.

Otroci morajo poslušati lastno telo

V isto kategorijo spadajo stavki, kot so: »Obuj se, kamenčki bodejo,« ali »Jej, lačen si.« Kako lahko starši bolje od otroka vemo, če je lačen ali če ga bolijo noge? Res je, da bo otrok kdaj narobe ocenil situacijo. Brez tega ne gre. Vendar se da to rešiti na zelo enostaven način. Če otrok vztraja, da ga ne zebe, nam pa se zdi hladno, lahko s seboj za vsak primer vzamemo jopico, ki jo otroku izročimo v primeru, da nas zanjo sam prosi. Če je narobe ocenil, da je lačen, bo moral potrpeti do naslednjega obroka. Ali pa mu po presoji ponudimo korenček ali jabolko. Morda bomo deležni nekaj njegovega nerganja, vendar bo otrok zato bogatejši za pomembno življenjsko lekcijo.

Otroci se morajo naučiti poslušati svoje telo in se odločati na podlagi lastnih občutkov. Malo lakote ali mraza ne bo nikomur škodilo, brez skrbi. Otroci ne dobijo pljučnice v trenutku, ko hladno zapiha, in vnetih ušes v hipu, ko snamejo kapo. V končni fazi bodo otroci, ki znajo poslušati svoje telo, bolj zdravi, saj bodo oblačila prilagajali lastnim potrebam in ne zunanjim ukazom. In kar je še več vredno – učili se bodo, da ima vsaka odločitev svoje posledice in da so za svoje telo odgovorni sami. Si jih želimo prikrajšati za to lekcijo?