Starši imamo odgovornost, da vero iz abstrakcije prebudimo v življenje

Vir: Pixabay

Miselnost, da smo odrasli za prenos vere na prihodnji rod naredili vse, ker so bili naši otroci krščeni in prejemajo druge zakramente, obiskujejo verouk, pomnijo molitve in druge obrazce, redno hodijo k maši, se znajo pravilno pokrižati, praznujejo cerkvene praznike iz tradicije … ni prava, če vseh teh spoznanj ter navad tako duhovniki kot kateheti in predvsem starši ne znamo pretvoriti v življenje.

Osebna vpletenost za rast v veri (namesto biti zgolj opazovalec) je bistvo. Ta vidik učenja, za katerega je najbolje, da se zgodi še preden začnemo z osvajanjem dejstev, bi moral nas starše najbolj zanimati. Gre namreč za prebujanje vere.

Na urah verouka otroci dobijo zelo sistematičen pregled krščanstva. Naučiti se morajo zapovedi, molitve, verske resnice … Delajo po učbenikih in delovnih zvezkih, ki so standardizirani za celotno populacijo.

Izhajajmo iz konkretnih situacij, s katerimi se soočamo ter jih čim večkrat izkoriščajmo za pripovedovanje in pričevanje, zakaj je zaupanje v Boga resnica nam samim.

Poznati vsa dejstva je pomembno in dobro, ne pa dovolj.  Tovrstno učenje namreč spodbuja pasivnost, pogled z distance brez stika z realnostjo, osebno vpletenostjo, živim dotikom. Vera je nekje v ozadju, namesto, da bi bila gonilo našega bivanja. Nobena knjiga, delovni zvezek, ali pa katehet v skupini petindvajsetih otrok v eni uri na teden tudi ne more zaznati oziroma prepoznati posameznikovih sanj, želja, ovir, s katerimi se posamezni otrok sooča. Kako le? Otroško srce za svoje razkritje potrebuje varno, ljubeče, domače okolje.

Starši pa smo za svoje otroke na najboljšem mestu, da to spremenimo. Očetje in mame moramo najprej znati in hoteti drug drugega (tudi svoje otroke) ljubiti, objeti, izkazovati vrednost, brisati solze, odpuščati. To je naš najmočnejši zgled vere in najjasnejši odsev Boga. Otrok, ki se bo ob starših počutil sprejetega, slišanega, upoštevanega, si bo želel graditi trden odnos z očetom, mamo, s sorojenci in najverjetneje tudi z Bogom.

Starši smo tudi tisti, ki imamo s svojim zgledom, pričevanjem in izkušnjami največji vpliv, ali bo vera za naše otroke privlačna ter vredna raziskovanja. Ni naša naloga, da dokažemo, da je vse, o čemer se učijo pri verouku, ali pa so prebrali v Svetem pismu, resnica. To je nemogoče. Otrok tudi ne rabimo zasipavati z dejstvi, gradivi, dejavnostmi, obiskovanjem raznovrstnih verskih dogodkov. Na ta način prej dosežemo upor in odpor. Svojo energijo raje usmerjajmo v vsakdanje dogajanje. Izhajajmo iz konkretnih situacij, s katerimi se soočamo ter jih čim večkrat izkoriščajmo za pripovedovanje in pričevanje, zakaj je zaupanje v Boga resnica nam samim: kako vera vpliva na nas, kako nam pomaga v danem trenutku. Ne skrivajmo pred njimi svoje nepopolnosti in jim bodimo v oporo pri njihovih duhovnih bojih in iskanjih.

Kot njihovi vzgojitelji imamo odgovornost in moč, da vero iz neke abstrakcije prebudimo v življenje: naši otroci so tega vredni.

Manica Marolt je mama, učiteljica razrednega pouka in ustvarjalka portala Korenine vere, kjer je bil prispevek prvotno objavljen.