Sta Marija in Jožef sploh imela kakšne vzgojne izzive?

Foto: Shutterstock

Si predstavljate družino, kjer sta dva popolna? Brez greha, brez hudobije, brez slabih namenov. Popolnoma čista v srcu. Pa še tretji, roko na srce, ni slab. Je grešen, pa vseeno vzor vseh vzorov, oče z veliko začetnico.

Včasih se je težko poistovetiti s takšno družino. Kjer vse teče kot mora in kjer se verjetno ne skregajo o tem, kdo bo koga držal za roko, kje bo kdo sedel ter ali je nekdo dobil žličko več gresa kot drugi. Ali je bila sveta družina sploh tipična, da bi se lahko z njo primerjali, ji sledili?

Čeprav o Jezusovi vzgoji vemo zelo malo, je v Svetem pismu popisan prizor, ki nakazuje na to, da sta Marija in Jožef vseeno imela izzive, s katerimi sta se morala soočiti ob vzgoji Jezusa. Ko je bil Jezus star dvanajst let, so, kot vsako leto ob prazniku pashe, odšli v Jeruzalem. Po prazničnih dneh, ko so se vračali domov, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini in so prehodili pot enega dne. Ko pa so ga začeli iskati med sorodniki in znanci, ga niso našli, zato so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali tam. Po treh dneh so ga našli v templju, kako je učil in govoril o Božjem kraljestvu. Ko sta ga našla, ga je Marija vprašala: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala.«

Da ne silim naprej svojih idej in želj, ampak skušam odkrivati božji načrt zanj.Kot vsaka druga mama, sta Marija in Jožef najbrž imela predstave o tem, kaj želita naučiti Jezusa, v kakšnega moža želita, da zraste. A vzgajati Božjega sina najbrž ni najlažje. Je vsakodnevna šola učenja ponižnosti in sprejemanja. Kot je bila tudi v zgornjem primeru.

Čeprav je bil Jezus popoln in brez greha, je imel v svetu svoje poslanstvo, ki se je kazalo tudi v njegovem obnašanju. Jožef in Marija sta razsežnost poslanstva odkrivala sproti. Saj sta imela napoved. Pa najbrž vsakodnevne male nenavadne prizore, ki jih je Marija hranila v srcu in premišljevala. A kot vsaka druga mati, je imela svoje želje za tega otroka.

Zakaj me prizor še posebej nagovarja? Kot mama imam pogosto predstave o tem, kaj bi iz mojega otroka »lahko bilo«. V kaj bo zrastel in kam ga želim usmeriti. A zgornji prizor me vedno znova opominja, da imam otroke zgolj na posodo – da je zanje Gospod že pripravil poslanstvo, ki jim ga moram pomagati odkrivati. Ter da morajo biti moje ideje in predstave o tem, kaj bi moj otrok lahko bil ali postal nepomembne. Saj so v primerjavi z Božjimi neznatne.

Tudi Jožefu in Mariji najbrž ni bilo prav nič jasno, zakaj je Jezus ostal v templju. Zakaj ni šel z njima, zakaj jima je povzročil skrbi. A Jezus, čeprav človek, a enako Bog, je vedel, kaj je njegovo poslanstvo in mu je sledil. Marija in Jožef pa sta kot starša, kljub izzivu, ki je bil pred njima, pokazala modrost v tem, da sta znala sprejeti tisto, kar je Bog namenil njunemu sinu.

Vsak otrok je s seboj na svet prinesel svoje poslanstvo, svojo nalogo, kaj naj v tem svetu stori.

Si predstavljate, da bi vi izgubili otroka za kakšen dan? Kakšni občutki stiske in panike bi nas zajeli? Najbrž sta podobno čutila Marija in Jožef. Ko sta ga našla, je Marija to tudi izrazila z besedami. A ni ga nadirala, ni mu očitala, ni ga kaznovala. Povedala mu je svoja občutja, potem pa vse skupaj hranila v srcu in o tem premišljevala. Skupaj z Jezusom je iskala njegovo pot, mu sledila v njegovih občutkih in ga skušala podpirati.

K temu sem kot mama poklicana tudi jaz. Da otroka spodbujam v njegovem poslanstvu, da mu zaupam v občutkih in včasih kljub mojim nasprotnim pričakovanjem, sprejmem njegovo plat zgodbe. Da ne silim naprej svojih idej in želj, ampak skušam odkrivati božji načrt zanj.

Prav to naj nam bo danes, ob prazniku svete družine, v spodbudo. Zavedanje, da je vsak otrok s seboj na svet prinesel svoje poslanstvo, svojo nalogo, kaj naj v tem svetu stori.

Pomagajmo mu odkriti, kaj je Gospod v svoji ljubezni pripravil zanj, čeprav bo to včasih večje od naših predstav, ciljev in idej. Ker je Božje in ne človeško. A je tudi edina prava pot, v katero nas kot starše kliče Bog. Da sodelujemo z njim v njegovi poklicanosti za naše otroke.

Naj bo vsak naš otrok najprej Božji in nato naš.

 

 

Molitev je napisal Papež Frančišek: Posinodalna apostolska spodbuda RADOST LJUBEZNI (CD 152)

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja