Spremebe šolskega sistema: Kakšno družbo sploh želimo?

Foto: Shutterstock

Janez je imel vsako jutro težave z bujenjem. Vedno znova se je prebudil 20 minut prepozno in skoraj gotovo bi zamudil v službo, če ne bi vozil preko omejitev. Med vožnjo je mahal in kričal na voznike, ki so upoštevali pravila, na delo je prišel nergav, marsikateremu sodelavcu je pokvaril dan s svojo nejevoljo …

Nato se je Janez odločil, da ne bo več vklapljal dremeža na budilki. Uredil se je, popil kavico in se odpeljal na delo. Med vožnjo je pozdravljal ostale udeležence v prometu ter ustavljal pešcem. Nekje v vzvratnem ogledalu je opazoval živčno vožnjo šoferja, ki je zamujal, in poslušal njegovo trobljenje. Skratka, Janez se je odločil, da bo nekaj spremenil pri sebi in njegovo življenje ter življenje ljudi okrog njega je postalo lepše. Česa nas uči Janezova zgodba?

Vsi bi radi spreminjali drugega

Mnogi so se pred kratkim začeli zavedati, da s takšno šolo, kot jo imamo, pri nas pač ne bo več šlo. Ogromno truda so vložili v pobude za spremembo šolskega sistema. A kaj, ko imajo te isto skupno točko: vsi bi radi spreminjali drugega, ne sebe. Učitelji bi radi poslušne, disciplinirane učence in razumne starše, staršev ne zanimata obe plati medalje in vse pogosteje v reševanje težav vpletajo tretje osebe … Učenci pa – ujeti v te odnose – opazujejo, vpijajo kot gobe in odidejo iz šol z daleč najslabšo popotnico o tem, kako graditi odnose v življenju.

Ko bomo dorekli, kakšno družbo želimo, ne bo težav s tem, katere veščine, znanja in spretnosti naj šola prihodnosti da učencem.Večina, ki želi spremembe v šoli, si za zgled jemlje finski šolski sistem in terja, da ga preslikamo v naše učilnice. Drži, res ga lahko občudujemo, gotovo imajo tudi oni težave, vendar se njihov sistem (vsaj zaenkrat) pri nas ne bo obnesel zaradi preprostega dejstva: na Finskem vlada popolno zaupanje v trikotniku učitelj-učenec-starši. Pogoje, da je temu res tako, ustvarja država. Rešitev na dlani. Sadovi takega odnosa bodo pognali zelo hitro.

Prvo pravilo pedagogike: na posameznike moramo gledati kot na celoto

Učitelji, opogumljeni in avtonomni, bomo učence začeli opremljati z znanjem za prihodnost in ne preteklost, prednostna naloga predmetov, ki jih poučujemo, ne bo več posredovanje informacij, ampak razvijanje kritičnega mišljenja in s tem odgovornih državljanov. In najpomembneje: prenehali bomo kršiti prvo pravilo pedagogike, in sicer da moramo na posameznika gledati kot na celoto. Kot pravi dr. Kristijan Musek Lešnik, v ospredju ne bo več enačba MOŽGANI = kakovostno življenje, temveč MOŽGANI + SRCE + TELO + DUH = kakovostno življenje. Si predstavljate takšno šolo? Rajsko. 

Poklic učitelja je na Finskem eden najbolj cenjenih; posledično se zanj odloči 10 % najboljših maturantov. Standardov znanja niso nižali, temveč so usposobili kader, ki je uspel učence s posebnimi potrebami pripeljati do teh ciljev. A vse to so posledice konsenza o tem, kakšno družbo želijo Finci imeti čez nekaj desetletij.

Peticije bodo kratkega veka

Kdor se doma ponižuje, ga na tujem pohodijo, pravi pregovor. Naše šole so zelo solidne in šolniki večinoma delajo po svojih najboljših močeh. Počutje vseh pa se bo izboljšalo, ko bomo tudi mi prišli do podobnega soglasja – z odprtimi kartami, brez šušmarjenja – ta del bo bržkone najtežji predvsem zaradi ogromnega števila ljudi, ki bodo vpleteni v razreševanje vprašanja.

Ko bomo dorekli, kakšno družbo želimo, ne bo težav s tem, katere veščine, znanja in spretnosti naj šola prihodnosti da učencem. Do takrat lahko podpisujemo ničkoliko peticij – vse bodo kratkega veka.