Sonce ne dela razlik, vse otroke na tem svetu ima enako rado

Foto: osebni arhiv

Kdaj ste nazadnje prejeli pismo? Se spomnite, kdo je bil tisti, ki si je vzel čas, v roke prijel papir in pisalo ter vam napisal nekaj misli, se odpravil  na pošto, na ovojnico prilepil znamko in pismo odvrgel v poštni nabiralnik?

Sam pripadam generaciji, ki se pisanja pisem po večini spominja le iz pripovedovanja naših staršev in starih staršev. Koliko je bilo včasih potrebnega truda, da je nekaj enostavnih povedi prepotovalo želeno razdaljo in pristalo pri prejemniku. In obenem, kako zelo srčna so bila ta pisma ter kako zelo smo z razvojem tehnologije pričeli pozabljati na vsa čustva, ki so jih takšna pisma prinesla s sabo.

Pisma še živijo, in to s prav posebnim poslanstvom

Na pisma nis(m)o pozabili vsi. Naš domači poštni nabiralnik je pred nekaj tedni, v prenesenem pomenu, doživel pravi šok, ko se je v njem znašla ena ogromna ovojnica, znotraj katere je bilo več kot sto na roke napisanih pisem. In vsa so bila namenjena Klemnu, našemu najmlajšemu otroku. Bila so pisma spodbude, lepih želja, pisma, polna otroških risbic, ki so jih otroci iz vse Slovenije, od vrtcev do srednjih šol, skrbno napisali in mu ob vsem ostalem predvsem zaželeli veliko zdravja. 🙂

Drobne besede spodbude, kratke želje za ozdravitev, predvsem pa veliko ljubezni in skrbi, vse to sije iz teh pisem.

Ko sem iz velike ovojnice na domačo mizo vsul vsa pisma in pričel s prebiranjem vsebine, sem za trenutek začutil tisti neverjeten občutek, o katerem sem do sedaj le slišal pripovedovati starejše generacije. Občutek, ko so te generacije pred desetletji po več tednih in mesecih čakanja prejele kakšno pismo, je oživel v času, ko smo obkroženi z najsodobnejšo tehnologijo. S tehnologijo, ki pa pogosto pozabi ravno na bistveno – na doživetje, na prijeten občutek, na hvaležnost.

Težko je opisati občutek, ko kot starš bolnega otroka prebereš, da eden izmed otrok iz vrtca iz povsem drugega konca Slovenije tvojemu otroku piše pismo, kako ga občuduje, kako so skupaj z vzgojiteljico spoznali našo posebno zgodbo in kako zelo si želijo, da bi ozdravel in se mogoče kdaj prišel igrat v njihovo vrtčevsko skupino.

Srčna pisma za bolne otroke

Kaj več si lahko želimo. Projekt Srčna pisma za male borce, ki ga izvaja Društvo Viljem Julijan, je namenjen podpori otrokom z redkimi boleznimi in njihovim družinam. V društvu želijo na takšen način spodbudite vrtce, šole ter ostale ljudi, da se pridružijo pri ustvarjanju srčnih sporočil podpore. Projektu se lahko pridruži vsak, s tem pa se povečuje tudi osveščenost o redkih boleznih in otroci lahko na njim prijazen način spoznajo, s kakšnimi boleznimi se spopadajo njihovi sovrstniki.

Zato hvala dragi otroci, starši, vzgojitelji, učitelji. Drobne besede spodbude, kratke želje za ozdravitev, predvsem pa veliko ljubezni in skrbi, vse to sije iz teh pisem.

Otroci ne delajo razlik, vse imajo enako radi

In težko je zadržati solze, ko prebiraš pismo, kjer je zapisano: »Sonce ne dela razlik, vse otroke na tem svetu ima enako rado. Tudi ti, dragi Klemen, si eno veliko sonce. Pot, po kateri hodite skupaj, je izredno težka in zahtevna. Vendar vaša družina to zmore. Želimo vam veliko moči, poguma in medsebojne ljubezni. Mislimo na vas …!”

Oni so tisti, ki ne sodijo, ampak imajo v svoji mladih srcih le eno veliko željo – da bi vsi bili zdravi.

Ta pisma so še en dokaz več, da otroci premorejo neverjetno količino sočutja, ljubezni in sprejemanja. Oni so tisti, ki ne sodijo, ampak imajo v svoji mladih srcih le eno veliko željo – da bi vsi bili zdravi.

Zato si želim, da bi vsak imel priložnost začutiti ta težko opisljiv občutek hvaležnosti, ko v domači nabiralnik prejmeš pismo.

Hvaležnost, ki sega od Prekmurja do Obale, od Gorenjske do Notranjske in je posledica te drobne pozornosti, zapakirane v čudovitih pismih.

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Iz srca želim vse, vse dobro vašemu Klemnu, vsem v družini pa veliko vere, poguma in upanja! Breme življenja je lažje nositi, če nam nekdo pomaga, če kdo misli na nas, če kdo moli za nas.
    Vedno sem rada pisala. Za božične in novoletne praznike, za velikonočne praznike, za godove in rojstne dneve. Danes pišem samo še starejšim ljudem, večinoma tistim, ki so v domovih.
    Ko še ni bilo prenosnih telefonov sem vedno pisala tudi vsem tistim, ki so bili v bolnišnici (sodelavcem, sosedom, sorodnikom, prijateljem). Običajno sem jim poslala dobre želje, s katerimi sem jim zaželela zdravja in dobrega okrevanja. Včasih sem napisala kratko pismo, včasih samo kakšno razglednico. Pozneje so mi pripovedovali, kako so bili veseli pisma, kako so ga večkrat prebrali in si ga spravili za spomin.
    Mlajše generacije pisem ne cenijo več. Preberejo SMS, včasih da, včasih ne. Se mi zdi, da ni več tistega veselja in hvaležnosti kot nekoč. Kot družba smo se precej odtujili. Smo vsak zase. K temu je verjetno pripomogel tudi korona virus in čas, v katerem živimo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja