
Po novem letu sva z dobrim prijateljem sedela na poznem kosilu. Da nazdraviva letu, ki je minilo in vsemu, kar sva doživela in predvsem, da drug drugemu izraziva hvaležnost, ker sva v tem letu stala drug drugemu ob strani, ko sva oba šla čez osebni preizkušnji.
Med pogovorom mi je povedal tudi zanimiv rek, ki velja na poslovnem področju. Sam je namreč že 40 let v menedžerskih vodah. Ko sva se pogovarjala o najinih službah, me je vprašal, kdo koga hrani – jaz podjetje, v katerem sem zaposlen, ali podjetje mene?
Biti boljši, hitrejši, učinkovitejši
V prvem trenutku mi je bilo njegovo vprašanje malo preveč zakomplicirano, da bi ga v celoti dojel v tistem prijetnem ozračju kozjanske restavracije. 🙂 Verjetno je uvidel, da mi ni povsem jasno, kaj me sprašuje, in dodal, da obstaja poslovni rek, da so delavci lahko hrana za podjetje. V sodobnem poslovnem svetu delavci namreč pogosto postanejo žrtev nenehnega dokazovanja, odrekanja, in hrepenenja bo biti najboljši, najhitrejši, najbolj učinkoviti in najbolj po okusu nadrejenih.
Žrtvovati svoj prosti čas, čas za družino, žrtvujejo osebne odnose in na koncu svoje zdravje. Vse za to, da bi bili nadrejeni zadovoljni, podjetje pa uspešno. Tako postanejo hrana za podjetje oz. bolje rečeno, s svojim delom in žrtvijo hranijo podjetje.
V tej luči so za podjetje, v katerem so zaposleni, pripravljeni storiti vse. Žrtvovati svoj prosti čas, čas za družino, osebne odnose in na koncu svoje zdravje. Vse za to, da bi bili nadrejeni zadovoljni, podjetje pa uspešno. Tako postanejo hrana za podjetje oz. bolje rečeno, s svojim delom in žrtvijo hranijo podjetje.
Ob tem njegovem pojasnilu sem se močno zamislil. Prepoznal sem tudi moje vzorce delovanja, dokazovanja in odrekanja. Sem tudi jaz postal hrana za podjetje?
Kakor koli mi je bilo težko priznati, je bil odgovor na prejšnje vprašanje, pritrdilen.
Ali sploh imamo alternativo?
Pa je to edina pot? Je možno ustvarjati in biti uspešen na poslovni poti tudi brez tveganja, da me to spremeni, povozi, položi v posteljo in brez da tvegam svoje zdravje? Do lanskega septembra bi rekel, da ne. Od trenutka, ko sem se lani spopadel z izgorelostjo, pa sem obrnil ploščo.
Saj, kaj pa je prava pot?
Enostavno, namesto, da smo delavci hrana za podjetje, mora podjetje hraniti nas. Pa ne dobesedno, ali pa (samo) v finančnem smislu.
Kaj lahko opustim – službene obveznosti ali tiste aktivnosti, ki me osebno napolnjujejo? Pa naj bo to čas z družino, čas za rekreacijo, za druženje s prijatelji itd.
Pomembno je, da nam delovne obveznosti niso edini fokus v življenju. Zastavite si povsem preprosto vprašanje. Ali vi prilagajate zasebno življenje službi, ali službo prilagajate zasebnemu življenju?
Ne razumite narobe, seveda ni mogoče povsem svobodno odločati, kdaj bomo v službi in kaj bomo tam počeli, saj obstajajo pravila, ki se jih moramo držati in delovne obveznosti, ki jih moramo izvršiti. A treba je gledati širše.
Ko razmišljamo tem, kaj nas čaka v dneh in tednih, ki so pred nami, kaj naredimo? Najprej razmišljamo o vseh delovnih obveznostih in tem prilagodimo ostalo ali si najprej zamislimo, kaj si želim narediti v zasebnem življenju, da bomo osebno zadovoljni, da bo naša družina zadovoljna itd. in potem temu prilagodimo službene obveznosti?
Pomemben je odgovor na vprašanje, kaj ima prednost v mojem urniku? Čemu se nisem pripravljen odreči? Kaj lahko opustim – službene obveznosti ali tiste aktivnosti, ki me osebno napolnjujejo? Pa naj bo to čas z družino, čas za rekreacijo, za druženje s prijatelji itd.
Manj hranite podjetje, večjo svobodo boste občutili
Mogoče se komu zdi moje razmišljanje zelo utopično. Tudi meni se je, a z izgorelostjo sem tudi ta pogled spremenil. Nisem hrana za podjetje. V mojih mislih ni najprej to, kar moram storit za podjetje in nato vse drugo. Ampak ravno obratno.
In največja ironija je v tem, da četudi sem službo potisnil na drugo (ali pa še kakšno nižje) mesto, le ta nič ne trpi. Ravno obratno. V službi sem bolj zadovoljen, manj je stresa, več lahko naredim. In ob tem čutim večjo svobodo. In sprememb ne občutim samo jaz. V veliki meri so je deležni tudi moji bližnji. In to največ šteje.
Ogromno imamo izgovorov. Da neko stvar znam narediti samo jaz, da ni nikogar, ki bi me nadomestil. Da sem samo jaz odgovoren. Itd. Tudi sam sem imel obilico takšnih izgovorov, dokler me ni telo opozorilo, da blefiram in me ustavilo. Sam se nisem znal in zmogel, zato me je fizično ustavilo telo in za šest mesecev oddaljilo od službe. Pa je delo teklo naprej. Tudi brez mene. Nisem nenadomestljiv, nihče ni. Oziroma, bolje rečeno, v službi nisem nenadomestljiv. Sem pa nenadomestljiv v družini, med prijatelji, zase …
Zato, če mislite, da ne morete prenehati biti hrana za podjetje, se motite. Tole pišem iz lastnih izkušenj. In povabim vas, da vsaj poskusite spremeniti svoj pogled. Dokler ne bo prepozno in vam bo pogled spremenilo telo, ki vam bo dalo jasno vedeti, da ne zmore več.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Mag. Aleš Lisac: Kako naj zakonca upravljata z denarjem?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Ko se bo vsak znal postaviti zase najprej v družini, potem v vrtcu, šoli, službi, v družbi, v cerkvi, v ostalih skupnostih, bo bolje. To večno prilagajanje nekomu, da osrečimo predvsem druge, ne pa sebe, to večno primerjanje z drugimi, to večno pehanje, da smo boljši, nas je že pripeljalo na dno oziroma skoraj do dna. To je opazno v celotni družbi.!
Služba ni nikoli bolj pomembna od družine! Službo lahko zamenjaš kadarkoli, trenutno so razmere ugodne, družine ne moremo zamenjati in Bog ne daj, da se zaradi naših neumnosti zgodi, da jo izgubimo.
Cilj kapitalizma je ustvarjati čim večji dobiček. V podjetjih imajo “radi” mlade, lepe, zdrave, zelo uspešne ljudi, take, ki ne znajo reči NE, take, ki so vedno pripravljeni delati tudi popoldne, tudi ob vikendih, take, ki se hitro učijo. V večini primerov pa se izogibajo bolnih, invalidov, nosečnic, mladih mamic (ki bodo na negi zaradi majhnih, bolnih otrok). Tudi starejših delavcev se radi izogibajo in jih skušajo že prej upokojiti. Mnogo delavcev se na tak način prezgodaj iztroši, ostari, zboli. Potem pa za trg delovne sile niso več zanimivi.
Zadnje čase se to spreminja, sodobni lastniki podjetij so tudi s poznavanjem čustvene inteligence prišli do spoznanja, da samo zadovoljen delavec je lahko uspešen delavec. V nekaterih sodobnih podjetjih imajo tako organizirano telovadbo med delovnim časom, prostor za sprostitev, vrtec za varstvo otrok zaposlenih, itd.
Žal pa idealnega sistema še ne poznamo.
V borbi za ta naš vsakdanji kruhek pa so ljudje pripravljeni narediti marsikaj. V lastno škodo, seveda.