Sem prava mama, če nisem utrujena in tečna?

Vir: Shutterstock

Ko sem zaključevala porodniški dopust, se je v meni odvijal pravi vihar. Vihar vprašanj, dvomov, jeze, negotovosti. Nisem želela nazaj v službo!

Pa ne zato, ker službe ne bi imela rada, ampak zato, ker sem pred seboj gledala svojega otroka, ki je bil še tako majčken in nebogljen, čutila sem, da me še potrebuje, da potrebujeva najin skupni čas.

Dvomi, dvomi, dvomi …

Potrebovala sem precej časa, da sem si upala priznati svoje občutke, še več, da sem si upala začeti razmišljati o drugačnih možnostih, in še več, da sem spregovorila in to ubesedila tudi svojemu možu. Odločila sem se za polovični delovni čas, ki mi ga kot materi omogoča zakonodaja.

Preprosta rešitev? Zame ne. Dvomi, dvomi, dvomi. Vprašanja, vprašanja, vprašanja in še dvomi, dvomi, dvomi … Ali je prav, da se tako odločim? Koliko mamic to naredi? Ali si upam ogroziti finančno stabilnost naše družine? Predvsem pa – ali sem s to odločitvijo lena in neučinkovita mama in ženska?

Odločitev za »neizžeto« mami

Močnejša od dvomov je bila kljub vsemu v meni želja, da naredim vse, kar je v moji moči, da sebi in svojemu otroku omogočim tisto, kar sem v danem trenutku čutila: da potrebujeva čas za povezanost, skupne trenutke in umirjeno vzdušje. Je za to potreben skrajšani delovni čas? Ne nujno. Meni pa pomaga.

Po nekaj mesecih ugotavljam, da sem takšno ureditev delovnika potrebovala bolj jaz kot moj otrok. Ona v varstvu nadvse uživa in bi brez težav ostala tudi še kakšno uro več! Pri meni pa se je izkazalo, da so zame pritiski in napori v službi tako obremenjujoči, da bi me osem ur v tem trenutku res izmozgalo do te mere, da bi domov prihajala izžeta kot cunja in bi naokoli trosila le svojo utrujenost in tečnobo.

Zakaj druge zmorejo, jaz pa ne?

Kako to, da je moja mama zmogla službo, njivo, gospodinjstvo, počiščeno stanovanje in govejo juho vsako nedeljo, jaz pa ne?

Vse v redu in prav, a ne? Lahko bi si rekla – bravo, mami! Dobro si se odločila, v redu nam gre, tudi zahvaljujoč tvojemu pogumu in tveganjem, ki si jih bila pripravljena sprejeti.

Ampak ne – v meni se vsak dan še vedno oglašajo vprašanja – zakaj druge mame zmorejo, jaz pa ne? Kako to, da je moja mama zmogla službo (s polnim delovnim časom), njivo, gospodinjstvo, počiščeno stanovanje in govejo juho vsako nedeljo, pri nas pa v nedeljo ob zatonu dneva od goveje juhe ostajajo le še rezanci, ki visijo z mize, po kotih se valjajo debeli prašni mački, mož obeša perilo, jaz pa vsa utrujena ležim ob otroku, ki je končno zaspal?! In to ob polovičnem delovniku. Ti lenoba lena! Le za kaj porabim ves svoj čas?

Uničujoča podoba matere, ki gara

Ko tako ležim, me prešine – vsi dvomi v meni so povezani s podobo mame, ki jo sama nosim v svoji glavi. V meni je podoba, da mama zmore vse. Podoba mame, ki predvsem dela. Ne dela, gara! Mame, ki v svoji preobremenjenosti kriči in tečnari, ampak vse naredi. To je podoba, ki so jo vame zapisale generacije žensk, ki so pred menoj pogumno, dosledno in skrbno dale na razpolago svoje življenje – vse za svoje otroke. Ampak ob tem žal povsem pozabile nase.

Zaradi sporočil, ki so mi jih predale, se počutim kriva. Kriva, ker sem postavila na prvo mesto svoja čutenja in čutenja svojega otroka. Kriva, ker si vzamem čas, da se usedem in se igram ali pa le opazujem dete pri igri. Kriva, ker pride celo dan, ko nam uspe približno skuhati, oprati in pospraviti in mi celo ostane čas za sprehod s prijateljico. Kriva, ker sem se odločila za polovični delovni čas, med drugim tudi zato, da si olajšam življenje.

Nova mama: preprosta, prisotna, ranljiva in nepopolna

Evo, pa sem izrekla! Me obsojate? Jaz sem se. V zadnjih mesecih. Danes bom naredila rez. Ne bom se več počutila krivo, ker nisem tečna, do zadnjega vlakna zgarana mama, ampak si bom naredila novo podobo – poskušam biti povsem preprosta, prisotna mama, ranljiva in nepopolna, z odkritim priznanjem, da pogosto ne zmorem in z ustvarjalnim potočkom rešitev v sebi, ki mi bodo življenje olajšale do te mere, da bom zmogla moji deklici zvečer podariti vsaj še kakšen nasmeh in jo radostno požgečkati.