Foto: ShutterstockPozvoni. »Smo v bližini, pa bi se na kratko oglasili? Ste doma?« Veselje ob nepričakovanem klicu in obisku se prekriva z obupanim pogledom po stanovanju.
- »Pa ravno zdaj, po norem tednu, ko smo samo prihajali, odlagali in spet odhajali, končno doma, vdihujemo in se počasi pripravljamo na pospravljanje?«
- »Pa prav danes, ko je otrok prvič po dolgem času takoj po kosilu zaspal in sem pustila na mizi vse razmetano ter legla tudi jaz?«
- »Ojoj, ne, cela dnevna soba je polna opranih oblačil, ki jih še nismo uspeli zložiti, zlikati in pospraviti po omarah!«
- »Kdaj mi je nazadnje uspelo pobrisati po hodniku?«
Tem vprašanjem se pridruži še hiter razmislek, kaj imamo ponuditi, in upanje, da otroci še niso »zmazali« čisto vseh piškotov … Vsak od nas pozna kakšen tak trenutek, kajne?
Česa se razveselimo ob obiskih?
Če opazujem sebe, se zares veselim izključno samo tega, da se bom z nekom pogovarjala.
Seveda smo obiskov navadno veseli. Ampak česa smo veseli? Če opazujem sebe, se zares veselim izključno samo tega, da se bom z nekom pogovarjala. Delila drobce svojega življenja, poslušala, kako gre drugemu, spoznavala, kaj se obiskovalcu plete po glavi in srcu, tehtala, kaj lahko dodam iz svojih izkušenj, se smejala dogodivščinam, morda potočila kakšno solzo ob velikih dogodkih enega ali drugega.
Ko grem na obisk, ne grem zato, ker imajo tam vse pospravljeno in ker je v njihovi shrambi kopica dobrot. Grem zato, da se srečam s človekom. V bistvu mi je čisto vseeno, če izpred mene na hitro pospravijo umazane krožnike, pobrišejo mizo in nanjo postavijo samo kozarec vode. Bila sem že na obiskih, kjer se je ves čas samo prinašalo na mizo, nismo pa se imeli časa ničesar pogovoriti, si podeliti, kdo smo, kaj se je od prejšnjega srečanja z nami dogajalo, kaj si želimo, kaj načrtujemo, česa se veselimo, kaj nas skrbi …
Vse to smo mi
A zadeve niso črnobele. Pri nas doma je izjemno lepo, kadar imamo res pospravljeno. Čutim, kot bi se red iz zunanjosti selil tudi v naše odnose. In po drugi strani se spomnim, kako čudovite pogovore smo imeli tudi medtem, ko je okoli nas izgledalo, kot da nas je doletela naravna katastrofa.
Red in nered, vse zloženo po omarah in veliko malomarno odvrženega, polna miza in za silo spacan obrok, vse bleščeče čisto in polno drobtin in zasušenih madežev pod mizo – vse to smo mi.
Če je razmetano, pomeni, da smo bili vsi zelo zaposleni. Če je umazano, pomeni, da smo tukaj živeli, pripravljali hrano, delali, ustvarjali, se igrali. Če so v omari samo še prazne škatle od piškotov, pomeni, da imamo zdrave in navihane otroke (odrasli nimamo s tem nič ;).
Kaj ti želim ponuditi? Dobrote ali svoje srce?
Sprejeti nekoga v ne povsem urejen dom lahko pomeni tudi to, da ga sprejmemo tudi takrat, ko se pokažemo v nepopolni podobi.
Sprejeti nekoga v ne povsem urejen dom, ne pomeni nujno nespoštovanja ali sramote. Lahko pomeni tudi to, da ga imamo tako radi in ga čutimo tako blizu, da ga sprejmemo tudi takrat, ko se pokažemo v nepopolni podobi. V taki razgaljeni ranljivosti sesti ob nekoga in ga poslušati, lahko pomeni srečanje z resničnim človekom. In to srečanje je vredno več od vsake postrežbe.
Ko hodim na/pričakujem obiske, se trudim vsaj včasih pomisliti tudi na to, kaj nosim s seboj in kaj želim ponuditi obiskovalcem. Kaj potrebujem, kaj si oni želijo od mene. Je to brezhibno okrašena miza, polna dobrot, ali je to oseba, ki sede ob tebe, se ti zazre v oči in srce in se prepusti?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Joj, koliko obiskov smo imeli včasih! Strici, tete, sestrične, tašča, tast, ostalo sorodstvo! Največkrat so se najavili pred Veliko nočjo, ali pa za Vse svete. Ja, bilo je stresno, treba je bilo pospraviti in počistiti hišo, imeti pa je bilo treba tudi pripravljeno, kaj bomo dali na mizo.
Danes vseh teh obiskov ni več, večina jih je že umrla. Kaj bi dala, da bi bilo spet tako. Obiski postajajo vse redkejši, ljudi je vedno manj. Tudi sama hodim zelo poredko na obiske, največ je k temu pripomogel kovid, saj se vedno bojim, predvsem za starejše, da ne prenesem kakšnega virusa.
Tako sorodnike rajši pokličem po telefonu, povprašam, kako so, kako se počutijo.
Če kam grem na obisk, me čisto nič ne briga, kako kdo ima, ali ima razmetano, ali ima vse v nulo počiščeno. Prijetneje mi je pri ljudeh, kjer je malo razmetano, kjer vsaj vidiš, da je življenje, kjer se usedejo in s teboj poklepetajo. Nikamor ne grem zato, da me bo kdo stregel in pedenal.
Če že grem kam in je vse pospravljeno tipi topi, vse čisto kot v laboratoriju, se potiho vprašam, le kako ti ljudje vse to zmorejo in kam vse skrijejo in zatlačijo.
Sama sem redoljubna, nisem pa obsedena, meni se zdi normalno, da je kje kakšen časopis, kakšni papirji ali čez stol vrženo kakšno oblačilo. Tudi v kuhinji ni normalno, da ni nikjer nobenega lonca, kot da bi ljudje živeli od zraka…
Lepo ste napisali,se strinjam z vami!Lepo bodite!????
Enako tudi vi. Lepo nedeljo vam želim.