Rožni venec mojih rok

Foto: Canva

Zadnjič sem prijateljico vprašala po njenem očetu. Gospoda sem včasih poznala in pogosto srečevala, zdaj pa pač vem, da je že zelo v letih, da je pred časom prestal težjo operacijo in da ne gre več od doma. Pa mi je pomenljivo odgovorila: »Ah, saj veš, kako je! On se kar drži, vseeno pa potrebuje vedno več in več pomoči in za mene postaja kar naporno. Ampak nikoli ni siten, vedno z vdanostjo in dobro voljo vse sprejema. In prste ves čas uporablja! To pa vse olajša.«

Potrebovala sem par trenutkov, da sem ugotovila, kaj to pomeni. Seveda, rožni venec moli.

Mamce, ki »žebrajo« rožni venec pred mašo

Včasih se kdo dela malo norca iz starih ženic, ki vsak dan hodijo v cerkev in tam pred mašo molijo. Norčevanje zveni v stilu tega, da pač tete z ruto nimajo kaj početi in potem žebrajo »nadudlane« obrazce gor in dol. Resnica ne bi mogla biti dlje od tega. Te naše »mamce«, ki iz dneva v dan molijo rožni venec za rožnim vencem, so naša mogočna vojska! Po njihovi priprošnji dobivamo, posamezniki, zakonci, družine, otroci, šolarji, delavci, Slovenci … neslutene darove!

Zdaj sem v svojih poznih srednjih letih. Že nekaj časa mi je molitev rožnega venca del vsakodnevnega življenja.

Je molitev po obrazcih izpeta?

Spomnim se svojih mladih let in mnogih duhovnih vaj, delavnic in izpopolnjevanj, ko sem iskala in oblikovala način molitve, ki bo res moj. Seveda sem obrazce znala moliti od otroštva dalje, se pa v njih nisem najbolj našla, čeprav sem po njih molila. A dolgo nisem imela občutka, da se na ta način pogovarjam z Bogom. Vedno je šlo bolj za dolžnost, ki jo pač moram opraviti.

Pogled na obrazce sem spremenila, ko nam je študentski duhovnik pripovedoval o neki stari, hudo bolni osebi, ki na koncu ni zmogla ničesar več, niti komunicirala ni več z najbližjimi. Zmogla pa je slediti in celo malo sodelovati pri molitvi Očenaša in Zdrave Marije. Ko si enkrat na pragu smrti, telo začne počasi, eno po eno, izklapljati različne ne nujne funkcije; ostane le bistveno. Takrat molitev s svojimi besedami, branjem, kontemplacijo … ne gre več, zmoreš pa še vedno slediti in morda celo izgovarjati najsvetejše besede svoje materinščine, ki si jih skozi leta ponavljal znova in znova.

Zdaj sem v svojih poznih srednjih letih. Že nekaj časa mi je molitev rožnega venca del vsakodnevnega življenja. Ko se pogovarjam z vrstnicami, ugotavljam, da nas je, vsaj v moji sredini, vedno več in več. Veste, nekoč, ko bodo današnje »mamce« iz cerkva umrle, jih bo nekdo moral nadomestiti. Nekdo bo moral znati in si bo moral upati moliti naprej. In ja, kateri vzkliki se že molijo recimo ob umrlem? Tudi to je naša dediščina, ki smo jo dolžni prenašati naprej!

Veste, nekoč, ko bodo današnje »mamce« iz cerkva umrle, jih bo nekdo moral nadomestiti. Nekdo bo moral znati in si bo moral upati moliti naprej.

Pripomočki za molitev rožnega venca

Pri nas doma imamo rožne venčke iz vseh vetrov. Take, ki smo jih dobili ob zakramentih, druge, ki so iz Medžugorja, Fatime, Lurda, pa dišeče, poklonjene in podedovane, kakšnega lepega smo tudi kupili ob najrazličnejših priložnostih na katerem od milostnih krajev ali preprosto v trgovini. Imamo doma narejene, kvačkane, lesene, kamnite, iz perlic ali das mase, velike, majhne, naprstne … Moje osnovno pravilo je, da mora biti vsak rožni venec, ki ga imamo, čimprej vsaj enkrat »uporabljen« za vse dele in vse skrivnosti. Sicer nima smisla, pa če je še tako lep in dragocen. Vseeno pa se kdaj znajdem v času in prostoru, ko v žepu ni ne mojega najljubšega, temnordečega lesenega, niti kateregakoli drugega. Imam pa, in zdaj smo spet pri prijateljičinemu očetu, tudi jaz rožni venec, ki mi je čisto vedno »pri rokah«. Mojih deset prstov.