Rodovitna, kljub neplodnosti

Thumbnail

Naša družina šteje tri člane: naju z možem in hčerko edinko. Stara je osem let in na zunaj izgledamo srečna sodobna družina: starša delata kariero, zaradi pomanjkanja časa imata samo enega otroka in vanj vlagata vse: svoj čas, denar in upe.

Tak videz skoraj drži: res smo srečna družina (vsaj večinoma :)), res nas daje pomanjkanje časa. In res v hčerko vlagava čas, kolikor ga zmoreva. Ni pa to ravno tisto, kar sva načrtovala.

Sanjala sva o družini s kakimi štirimi otroki in o tem, kako bova svoj čas, denar in upe razdelila na 3, 4, morda 5 (enakih) delov.

Pred skoraj 4 leti so nama na najino četrto obletnico poroke zdravniki rekli, da otrok ne moreva več imeti. Še več! Po vseh pregledih nama so nama povedali, da je čudež, da sploh sva starša.

Pred skoraj 4 leti so nama zdravniki rekli, da otrok ne moreva več imeti.

Oh, kako težko je bilo sprejeti! Grenak spominje bil, ko sem se spomnila načrtovanja, da bi bila noseča v istem obdobju kot prvič – da bi lahko nosila ista oblačila. Pravijo, da se Bog v nebesih smeje, ko človek načrtuje.

V krču sem jokala ob misli, da mi morda ne bo več dano dojiti, ne čutiti brcanja dojenčka, ne videti prvih korakov, slišati prvih besed … (In hvaležna sem za vse molitve, saj danes to stisko zmorem zapisati brez kepe v grlu!)

Moje razmišljanje se je zavrtelo okrog najinih načrtov, želja, mojega hrepenenja … Pa še slab občutek zaradi tega, ker ob tej novici ne zmoreš vpiti iz hvaležnosti za tistega otroka, ki ga imaš. Morala sem si dati dovoljenje biti žalostna. Še več, duhovnik mi je rekel, naj izrazim tudi jezo – tudi na Boga. A tega nisem zmogla. Glede tega, da Bog ve, zakaj naredi kakšno stvar, sem prepričana in mu zaupam. Kar pa ne pomeni, da ni bolelo, ko sva se morala sprijazniti z njegovimi idejami! Ali, da kljub sprejemanju ne pridejo dnevi, ko spet boli.

Rodovitna neplodnost?

Počasi, ob veliko molitve – najine, najinih sorodnikov, prijateljev, celo neznancev – sva se v tem, kar naju je doletelo, umirila. Še vedno pridejo trenutki, ki me lahko povsem nepričakovano spravijo v jok ali zagrenjenost, a srce je mirno. IN še vedno iz meseca v mesec upava …

Zavedanje, da je hčerka dar (če ne kar čudež), me je spremenilo. Več jo opazujem, se z njo pogovarjam, se z njo igram. Nisem idealna mama, a težko razumem, kako lahko kdorkoli, ki ob problematiki Družinskega zakonika vzklika: “Otrok je dar in ne pravica staršev,” tepe otroka!

Po tem, ko sva izvedela diagnozo, je sledilo težko obdobje. Tudi na področju intimnosti. Potrebovala sem nekaj časa, da sem dojela, da so spolni odnosi kljub nerodovitnosti še vedno rodovitni.

Kako so lahko rodovitni, če pa so zdravniki rekli, da otrok ne bo več?

Zavedanje, da je hčerka dar (če ne kar čudež), me je spremenilo.

Prvič: Zdravnikom ne gre vsega  verjet’! (Se opravičujem vsem zdravnikom, dejstvo, da vam ni vsega za verjeti nima nič opraviti z vašim delom in vami osebno! Hvala vam!) In jaz sem se odločila, da jim v tej diagnozi ne bom povsem verjela. To lahko imenujete zanikanje situacije ali pa veliko (za)upanje!

Drugič: Bogu pač ni nič nemogoče! Dojela sem, da nama Bog lahko da otroka, če se On tako odloči. In, ker spočetja ne preprečujeva z nobenim človeškim faktorjem in se vedno znova dajeva na voljo, da Bog poseže in da otroka, je torej najin odnos rodoviten!

In tretjič: rezultat zdrave intimnosti je tudi zdav odnos iz katerega zmorem črpati moči za vsakodnevne napore, izzive in kljub slednjim ostajam ustvarjalna in vesela. Posledica vsega tega je razgotovo rodovitnost na področju predavanj za mlade; v zadnjih 4 letih sva predavala že skoraj 3000 mladim. Pred nekaj tedni, ko sem spet doživljala stisko mi je rekla osemletnica (ki sicer močno hrepeni po bratcu ali sestrici): “Mislim, da vem, zakaj nam Bog (še) ne da enega dojenčka. Vidva naredita toliko dobrega, mami! To kar vidva govorita mladi želijo … no morda ne želijo, ampak morajo slišat’!”

Dar od Boga

Najina situacija nama omogoča umetno oploditev. Zdravnik je svetoval za naju najspornejšo obliko, ki sva jo brez pomisleka zavrnila.

Želiva si, da bo najin drugi otrok darilo od Boga. Ne rezultat človeka, ki odloča o tem, katere celice pašejo skupaj. Koliko morava za to narediti sama? Koliko se obrniti na zdravnike? Ne vem. Učiva se ponižnosti, razločevanja in učiva se razumeti, da je otrok dar.

Da je dar tudi hčerka, ki jo imava. Ob njej se učiva stopati preko sebe, nesebično ljubiti, spoštovati, ljubeče voditi in usmerjati. Ob edinki zmoreva odkrivati tudi druge darove, z njimi biti rodovitna in Njega prinašati drugim.

Otroci so res Božje darilo. Dani zato, da bi se ob njih učili biti boljši. Ali pa niso dani, da bi ob tem preizkušali svojo vero, zaupanje in se krepili v ponižnosti pred Njim.

Ko sem v stiski, mi pomaga misel: Bog na prošnje vedno odgovori z enim od treh odgovorov: “Da!”, “Ne še!” ali “Ne, ker imam nekaj boljšega zate!”

Prispevek je bil prvotno objavljen v prilogi Naša družina (3/2014), za objavo na www.iskreni.net  je delno prirejen.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja