Revež ali baraba?

Vir: Shutterstock

Kako gledamo na otroke, ki zbadajo, ponižujejo, izsiljujejo, se posmehujejo, žalijo, ustrahujejo, so socialno nasilni (ranijo posameznikov ugled ali prijateljstvo) ter uporabljajo ostale vrste nadlegovanja sovrstnikov v vrtcih in šolah? So barabe, ki jih je potrebno kaznovati ali so reveži, ki potrebujejo naše usmiljenje in pomoč?

Kaj sploh je nadlegovanje?

Nadlegovanje je ena izmed oblik diskriminacije in je lahko namerno ali pa tudi ne. Pomeni, da nekdo zaradi kakšne od osebnih okoliščin (družinskih razmer, občutka zapostavljenosti, pomanjkanja pozornosti, vedenjskih in čustvenih motenj …) z nekim ravnanjem ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za nadlegovano osebo in žali njeno dostojanstvo. Kriterij določi prizadeti sam.

Vedenja, ki se smatrajo za nadlegovanje so:

  • nasilje in ustrahovanje (ki sta vselej prepovedana)
  • zasmehovanje (govora, vedenja, izgleda) in ignoriranje (čustev drugega)
  • osamitev nekoga v učnem procesu oziroma izključevanje ene osebe iz skupinskih dejavnosti ali družabnih dogodkov v šoli
  • nezaželeno dotikanje ali celo resen napad s poškodbami
  • besedno nadlegovanje z neslanimi šalami, vulgarnim jezikom, obrekovanjem in žalitvami ter pisanje elektronskih pisem (širjenje neresničnih govoric, boleča sporočila)
  • vizualno kazanje plakatov, grafitov, slik (tudi na socialnih omrežjih) in opolzkih kretenj
  • vsiljevanje z gnjavljenjem, vohunjenjem in zalezovanjem
  • nepravično in pretirano kritiziranje ter javno žaljenje žrtve

Kakšen je otrok, ki nadleguje druge otroke?

Pred seboj imamo otroka, ki je agresiven, jezen, netoleranten, nesočuten in nespoštljiv do svojih vrstnikov. Primanjkuje mu primernih odnosov, izkušenj in vrst pomoči, ki bi mu pomagale socialne spretnosti razviti v pozitivno smer. Tak otrok nima razvitih primernih načinov za uravnavanje čustvovanja in samokontrole, nima notranjega moralnega kompasa, ki bi mu pomagal spoznati pričakovanja, ki jih ima družba do njega. Zelo težko loči, kaj je prav in kaj narobe, zato se ne obremenjuje, če prekrši pravila ali razočara odrasle v svojem življenju.

Če tak otrok dnevno dobiva lekcije o tem, kako lahko z agresijo dobi moč nad drugim, se podobni vzorci zlahka začnejo ponavljati tudi v njegovih drugih odnosih.Otrok, ki nadleguje druge, se ni naučil zelo pomembne lekcije o tem, kako biti sočuten do ranljivosti in stisk drugega. Svojo sposobnost empatije izkorišča za odkrivanje ranljivih vrstnikov in za izvajanje kontrole nad njimi, ne pa za iskanje pozitivnih načinov vzpostavljanja stikov z vrstniki in uveljavitve med njimi. Predvsem pa nima temeljnega občutka, da je z nekom povezan in da nekomu/nekam pripada.

Nevarno je, da otrok, ki stalno nadleguje druge otroke, dnevno dobiva lekcije o tem, kako lahko z agresijo dobi moč nad drugim. Podobni vzorci odnosov, kjer je v ospredju ustrahovanje, poniževanje, kritiziranje … se potem ponavljajo tudi v srednji šoli, v odnosu s punco/fantom, z ženo/možem, lastnimi otroki, sosedi, državljani itd.

Zakaj otrok nadleguje druge otroke?

Pri nadlegovanju oziroma potrebi po kontroliranju drugih, gre ponavadi za skupek različnih faktorjev, ki so med seboj lahko povezani.

1. NAČIN VZGOJE

  • Pomanjkanje toplih, sočutnih in razumevajočih odnosov, kjer starši ne zmorejo pravilno usmerjati in voditi otrokovih čustev in vedenj. Starši na otrokovo jezo, agresijo, trmo, strah in jok odreagirajo tako, da otroka zavrnejo (»Ne jokaj, saj si velik fant; Ne razburjaj se, to ti sploh ne paše.« ), ga ne slišijo (»Sploh te ni strah, iščeš le izgovore.«) in ne razumejo njegovih resničnih potreb po sprejetosti in pripadnosti (»Ti si neumen. Mene boš poslušal in pika.«). Otroka ne znajo ustrezno pomiriti in preoblikovati njegovega notranjega kaosa občutij v harmonijo. Otrok potem jezi, strahu, tesnobi in nemoči ne zna dati pomena. V sebi doživlja močan stres, ki ga odrasel ne pomiri. Otrok se mora umirjati sam, četudi za to še nima dovolj razvitih možganov in sposobnosti, da bi to lahko storil. V sebi je negotov, se ne sprejema in ne ceni. Ob svojih vrstnikih se zato počuti ogroženo. Njegova identiteta je ogrožena. Deluje obrambno, tako da zaščiti sebe in svojo vrednost. To stori tako, da za ceno lastne vrednosti omalovažuje vrednost drugega.
  • Pretirano permisivna vzgoja, kjer starši ne znajo postaviti jasnih mej otrokovemu vedenju. Otrok bo z jezo in agresijo dosegel vse svoje zahteve, saj starši zaradi lastnega strahu in nemoči ne zmorejo postaviti ustreznih omejitev. Naučil se bo, da je nadlegovanje vrstnikov njegova pravica in bo od njih pričakoval, da mu izpolnijo vse njegove zahteve.
  • Model starševske trde fizične discipline, kjer je lahko prisotno nasilje, žaljenje, ustrahovanje, ignoriranje … Zgledi vlečejo.
  • Ustrahovanje s strani starejših bratov ali sester. Če starši ne posredujejo in sproti razrešujejo domačih sporov, bodo mlajši otroci, ki so ustrahovani s strani starejših bratov ali sester, to predelovali tako, da bodo sami nadlegovali vrstnike v šoli.

2. VPLIV SOVRSTNIKOV

Če ima otrok prijatelje, ki nadlegujejo druge ali imajo pozitivno mnenje o nasilju, se jim v takem vedenju lahko pridruži, ker jim želi pripadati.

Nekateri otroci, z višjim socialnim statusom, z nadlegovanjem želijo pridobiti socialno moč in zaščititi svoj ugled pred drugimi. Drugi, ki imajo nižji socialni status, pa jim želijo konkurirati in se zato pridružijo nadlegovanju ali pa se tako branijo, da bi njih samih ne nadlegovali.

3. NEODZIVNOST ŠOLSKEGA OKOLJA

Če otrok s strani svojih bližnjih dobi dovolj občutkov, da je vreden, pomemben in ljubljen, potem ne bo iskal drugih načinov, da bi to dobil.Kadar osebje, ki je za to pristojno, ni pozorno in ne naslavlja problema nadlegovanja v vrtcih in šolah, kjer ni sankcij takšnega vedenja ali nadzora nad takim vedenjem (med odmori, pred in po pouku, med malico …), se takšno vedenje ohranja in negativno vpliva na odnose med otroki.

4. VPLIV MEDIJEV

Preko televizije, filmov in računalniških igric otroci pridobivajo model nadlegovanja.

5. ISKANJE POZORNOSTI

Ko se otroci norčujejo iz drugih otrok, jih to lahko zabava in vznemirja, hkrati pa s takšnim vedenjem iščejo pozornost ostalih otrok. Gre torej za temeljno vprašanje, kaj meni kot človeku daje vrednost. Če otrok s strani svojih bližnjih dobi dovolj občutkov, da je vreden, pomemben in ljubljen, potem ne bo iskal drugih načinov, da bi to dobil.

Kaj lahko storijo starši in učitelji?

1. VKLJUČIJO OTROKA V ODNOS

Starši in učitelji lahko veliko pripomorejo k izboljšanju medvrstniških odnosov s tem, da so do takega otroka sočutni, mu pomagajo pri kontroli vedenja in regulaciji čutenj, pomagajo usmeriti njegovo moč v pozitivno smer (da skrbi za živali v šoli, je učiteljev pomočnik, prostovoljec, vodja ekipe), saj bo tako dobil občutek pripadnosti, pomembnosti in ljubljenosti. Skratka, da se zanimajo zanj. Ker se prav v teh temeljnih občutjih otrok počuti negotovo in zato tega tudi ne zmore dati sovrstnikom. Namesto da bi bil z njimi sočuten, postaja nadležen ali celo nasilen.

2. NAREDITI NAČRT POMOČI ZA VSAKEGA POSEBEJ

Kadar otrok pogosto nadleguje druge in ne zna odnehati, ter se to dogaja tudi v situacijah, v katerih ostali otroci iste starosti tega ne počnejo, potem otrok potrebuje pomoč, kajti možno je, da trpi zaradi psihičnih zdravstvenih težav.

Kot odrasli smo dolžni biti vzor ljubečih, strpnih in razumevajočih odnosov z drugimi.

Nekaterim pomagajo splošni preventivni ukrepi kot so delavnice, igre vlog, pogovori o medvrstniškem nasilju, branje primernih knjig, pričevanje otrok, ki so bili nadlegovani, sodelovanje staršev, ki pričajo o otrokovih posebnih potrebah in boleznih, …

Drugi bodo potrebovali individualno obravnavo, da se bodo naučili kontrolirati in izražati svoja čustva ter vedenja na primeren način, da bodo spoznali, zakaj se tako vedejo (kje so vzroki jeze) in kaj njihovo vedenje povzroči drugemu ter da bodo pridobili spretnosti, ki jim bodo pomagale pri reševanju konfliktov s sovrstniki.

V najhujših primerih pa je potrebno vključiti starše in otroka v posebno terapevtsko in strokovno vodeno obravnavo (posebej starša in skupaj celotno družino), kjer se oboji učijo socialnih in komunikacijskih spretnosti, se poučijo o tem, kako vzpostavljati odnose in reševati probleme.

3. VSAK DAN PONUDITI PRILOŽNOSTI ZA SOCIALNO IN ČUSTVENO UČENJE

Če želimo, da se bo otrok zdravo razvijal, si moramo vzeti čas zanj, z njim imeti ljubeč odnos, kjer ga učimo odgovornosti in strpnosti. Pomagati mu moramo vrednotiti socialne odnose, mu jasno predstaviti posledice njegovega neprimernega vedenja, se zanimati za njegovo počutje v vrtcu ali šoli, ga povprašati, s kom se druži in kaj mu je ali ni všeč pri prijateljih, dobro je imeti tudi nadzor nad mediji, ki sooblikujejo otrokovo vedenje. Predvsem pa smo kot odrasli dolžni biti vzor ljubečih, strpnih in razumevajočih odnosov z drugimi.

Je torej otrok, ki nadleguje druge otroke, baraba ali revež? Najbrž oboje po malem, kar pa nam odraslim ne odvzema odgovornosti, da poskrbimo zanj. Kajti ne želimo, da bi bil niti eno niti drugo, temveč da bi bil srečen in samozavesten posameznik, ki mu ni vseeno za druge.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja