Resnični božični čudež, ki se mi je zgodil lani

Foto: Shutterstock

V predprazničnih dneh nam televizija ponuja na kupe risank in filmov o takšnih in drugačnih »božičnih čudežih«. Ob vsem holivudskem kiču pa se pozabimo ozreti okrog sebe, kjer se čudeži dogajajo vsak dan. Drobni in takšni, da ob njih ostanemo odprtih ust. Eden takšnih »vau« čudežev se mi je zgodil lani tik pred božičem. Skupaj z božično glasbo in okrašeno smrečico. Ampak tisto, zaradi česar je bil trenutek nepozaben, je globok občutek Božje bližine.

Malo pred lanskim božičem sem na portalu, ki ga ravnokar berete, odprla debato o neki družbeni temi. Izhajala sem iz izkušnje, ki sem jo doživela, v svojem prispevku pa sem želela opozoriti na konkretno stvar, ki me v naši družbi moti. Moj namen je bil dober, želela sem sprožiti razmislek. Prispevek je bil precej bran in ogromno ljudi se je strinjalo z mano. Bila sem zadovoljna. Ljudje se strinjajo, razmišljajo, morda bo prišlo celo do kakšne spremembe!

Nisem se zavedala, da je moje pisanje nekoga zelo prizadelo. Niti sanjalo se mi ni, da zgodba, o kateri pišem, ni tako črno-bela, kot se mi zdi. Bila sem prepričana, da sem objektivna in imam vse potrebne informacije. Po domače povedano, bila sem naduta in prepričana v svoj prav.

V resnici nisem poznala ne ozadja ne vseh okoliščin dogodka, o katerem sem pisala. In čeprav nisem nikogar omenjala poimensko, se je ena izmed oseb v zgodbi prepoznala. Prizadelo in potrlo jo je. Tega nisem niti slutila. Zdelo se mi je nemogoče, da bi moj prispevek prebrala, kaj šele, da bi jo prizadel ali da ima tudi ona svojo plat zgodbe, ki se morda razlikuje od moje. In ker se poznava samo bežno, mi o celotnem nesporazumu seveda ni ničesar povedala. Pravzaprav ni o tem govorila z nikomer, razen s sorodnico, ki je jaz seveda niti slučajno ne poznam.

Vse bi se končalo tukaj – pri pisanju, ki je nenamerno prizadelo nič krivo osebo, ne da bi se jaz tega sploh zavedala. Vendar je imel Bog drugačne načrte.

Niti sanjalo se mi ni, da zgodba, o kateri pišem, ni tako črno-bela, kot se mi zdi.

Ko vmes poseže Božja previdnost …

Nekaj dni kasneje se je moja dobra prijateljica na drugem koncu Slovenije udeležila prazničnega dogodka. S seboj je imela knjigo, ki sem jo pravkar prevedla. Ker je bila nad njo navdušena, jo je izvlekla iz torbice in o njej pripovedovala znanki, ki je sedela poleg nje. Povedala ji je, da pozna prevajalko. Znanka je ob pogledu na moje ime prebledela. Šlo je za sorodnico – edino osebo, ki je vedela za obe plati zgodbe. Rekla je, da pozna moje ime in da sem bila s svojim pisanjem krivična. Njena pripomba ni želela rešiti nobene težave, bolj je šlo za spontan vzklik.

Povejte mi, kolikšna je verjetnost, da bosta dve osebi, ki v dogodek sploh nista vpleteni, na desetine kilometrov stran v pogovoru prišli ravno do te teme? Nenačrtovano sta se srečali in po neverjetnem spletu »naključij« prišli do mojega imena. Še zdaj se čudim Božji previdnosti, ki je vse tako natančno organizirala.

Neskončno hvaležna sem svoji prijateljici, ki je takoj zaslutila, da gre za nesporazum. V tej zgodbi je odigrala vlogo mojega angela varuha. Poklicala me je in mi brez dlake na jeziku povedala, da sem ga polomila. Ob njenih besedah me je zadela kap. Niti v sanjah si nisem mislila, da sem s svojim pisanjem koga prizadela.

Še zdaj se čudim Božji previdnosti, ki je vse tako natančno organizirala.

Takoj zjutraj, bil je dan pred božičnim večerom, sem napisala opravičilo. Opisala sem svoj dober namen in to, da sem povsem zgrešila. Prizadeti osebi sem se opravičila, ker na situacijo nisem pogledala celostno, ker sem se prenaglila in nisem poiskala dodatnih informacij. Opravičila sem se ji, ker sem jo prizadela, in se ji zahvalila za vse dobro, kar dela v svojem življenju.

Nisem pričakovala odgovora. Bilo mi je jasno, da je name upravičeno jezna. Boga sem prosila samo za to, da jo potolaži in zaceli rano, ki sem jo nehote povzročila.

Na božični večer sem dobila sporočilo. Tako lepo, da ga še vedno hranim. Polno topline in veselja. V njem je opisala žalost ob prebranem prispevku. In potem olajšanje ob mojem opravičilu. Napisala je, da bo njen božič zdaj takšen, kakršen mora biti.

Ostala sem brez besed. Ne zato, ker sem ga polomila, se opravičila in je bilo opravičilo sprejeto. To je dragoceno, vendar precej vsakdanje. Bila sem presunjena nad Božjo ljubeznijo, ki ni želela, da bi imel zaradi trapastega nesporazuma (in mojega napuha) nekdo pokvarjen božič. Res mu pomenimo toliko, da za nas počne neverjetne stvari! Očarana sem nad Božjo ustvarjalnostjo in njeno iznajdljivostjo.

Morda letošnji božični čudež ne bo tako velik in opazen, kot je bil lanski. Vendar sem prepričana, da se bo zgodil. Le dobro se moramo ozreti okrog.